Vaclav Havel: med slepoto in jasnovidnostjo

Dunaj - Še prej pa je 74-letni starosta vzhodnoevropskega boja za človekove pravice z zavzemanjem za vojaško posredovanje v Libiji doma sprožil vročo razpravo, ki seveda poteka tudi onstran čeških meja.

Za Vaclava Havla je stvar jasna, v intervjuju za časopis Hospodářské noviny je povedal, da je libijski diktator Moamer Gadafi zanj »blazni zločinec, ki ga je treba spodnesti«. Po njegovem prepričanju bi se moral Zahod že iz usode nekdanje Jugoslavije naučiti, da je treba ukrepati, saj so s posredovanjem proti Srbiji čakali daleč predolgo. Havlov naslednik na položaju češkega predsednika Vaclav Klaus pa je takoj nastopil proti posredovanju, zanj je bilo bombardiranje Beograda leta 1999 zgled napačnega ukrepanja. Razprava med eno od vodilnih osebnosti češke žametne resolucije in politikom, ki ga bolj kot moralnost odlikuje pragmatičnost, ob dogodkih v Libiji in v drugih državah Bližnjega vzhoda odseva globoke dileme vsega sveta.

Še ne tako davno je ameriški predsednik ponujal roko bližnjevzhodnim avtokratom v prepričanju, da lahko le njihova dobra volja pomiri zaostrovanje na območju in izboljša življenje običajnih ljudi. Maske so medtem padle v Tuniziji in Egiptu ter padajo še naprej. Sin libijskega diktatorja, prav tisti, ki je v Avstriji in drugod doslej nastopal kot prijazni, civilizirani obraz svoje družine, zdaj obljublja skorajšnji konec začasne vlade z besedami: »Oni in njihove družine bodo bežali na krščanskih vojaških ladjah!« Protestniki, ki so spodkopali vladavino njegovega očeta, so zanj le podgane.

Kaj je v DNA diplomatov?

V članku s provokativnim naslovom »Diplomacija slepih« je francoski politolog Dominique Moïsi pred kratkim razglabljal, kako je mogoče, da na bližnjevzhodnem primeru svet spet enkrat ni predvidel ljudskih vstaj, tako kot ni leta 1989 predvidel razpada sovjetskega imperija in nekaj let pozneje konca same Sovjetske zveze. Vrhovni politiki Francije so božične praznike preživljali v Egiptu, Tuniziji in Libiji, v državah, v katerih se po Moïsijevem prepričanju zdaj dogaja njihova različica francoske revolucije iz leta 1789, globoke in radikalne spremembe vsega obstoječega. »Je v DNA diplomatov nekaj, zaradi česar se tako radi oklepajo statusa quo?« sprašuje Moïsi in na koncu tudi odgovarja z zanikanjem. Ne, z genetsko zasnovo diplomatov ni nič narobe, v avtokracijah pa jih lastne vlade zato, da ne bi užalili avtokratov, odvračajo od stikov z opozicijo. In celo v primeru jasnovidnih ocen, kakršne so v ameriški diplomaciji razkrili pri WikiLeaksu, diplomatski vrhovi pogosto niso sposobni sešteti dve in dve.

Francija, katere diplomati so vlado še med propadanjem Nemške demokratične republike prepričevali, da Sovjetska zveza nikoli ne bo sprejela združitve Nemčij, je zdaj vsaj hitro spremenila stališče in podprla libijsko uporniško začasno vlado, mnoge druge države so veliko bolj obotavljive. Vprašanje, kako naj »slepa diplomacija« zdaj nenadoma postane jasnovidna, pa nikakor ni akademsko, prava podpora sveta lahko vsemu območju Bližnjega in Srednjega vzhoda, ki so ga doslej odpisovali kot tradicionalno avtokratskega, podeli perspektivo življenja v politični in gospodarski svobodi z najboljšimi možnostmi za uresničevanje sposobnosti vsakega posameznika. Ali, kot je lepo zapisano v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, s pravico do življenja, svobode in zasledovanja svoje sreče. V originalni virginijski deklaraciji, ki jo je spisal George Mason, so med pravicami omenjena tudi »sredstva za pridobivanje in posedovanje lastnine«, a sta se v ameriški deklaraciji Benjamin Franklin in Thomas Jefferson strinjala, da naj to ostane v civilni družbi in se ne enači z nalogami države. A tudi v sodobnih revolucijah ne bi smeli zmanjševati pomena možnosti vseh ljudi za ekonomski napredek.

Vprašanje soodgovornosti

Noben tak prehod ni lahek, celo v najboljših primerih se družbe po desetletjih izkrivljenega razvoja zapletajo v ogorčene politične spore in napačne gospodarske usmeritve, v islamskih državah je tu še nevarnost verskega radikalizma. Če bo svet cinično opazoval Gadafijevo in drugo vojaško obračunavanje z uporniki, pa bo soodgovoren za prihodnje potencialno še hujše eksplozije ljudskega nezadovoljstva, da o tistem, kaj čaka demonstrante v primeru zmage nad njimi, sploh ne govorimo. In pri tem arabski mogotci nikakor niso edini, s katerimi se bodo morale demokratične države sveta ubadati, vrsta avtokratskih ali političnih diktatur svojim prebivalcem odreka določene pridobitve človeške civilizacije. Do kdaj še? In kaj bodo še naredili avtokrati, da ostanejo na oblasti? Nekatere od spornih držav si aktivno prizadevajo celo za jedrsko bombo.

Poleg tega je v času interneta vse bolj iluzorno pričakovati, da bodo ljudje na dolgi rok prenašali politično zatiranje. Če so tunizijske nemire spodbudile spletne slike samozažiga Mohameda Buazizija, študenta, ki ni mogel najti zaposlitve, potem pa mu je policija odvzela še zelenjavo, ki jo je prodajal za preživljanje, in v Egiptu slike Kaleda Saida, ki so ga do smrti pretepli policisti, kako dolgo bodo lahko internet neprepustno nadzorovale nekatere druge vlade? Kitajska menda za domačo varnost namenja enako količino denarja kot za svojo vojsko, 77 milijard dolarjev, in čeprav internet s polnim delovnim časom nadzoruje tristo tisoč državnih uslužbencev, so lani uradno zabeležili kakšnih osemdeset tisoč protestnih akcij.

Morda je res nastopil čas, da demokratične države nehajo verjeti v avtokrate, pa če so ti še tako priročni za preprečitev valov priseljencev. Morda je zdaj že ceneje vsaj nekaterim svobode željnim bližnjevzhodnim državam pomagati k demokraciji in blaginji - tako za vzorec tudi za druge.