Vajeni krize zahtevajo družbene spremembe

Buenos Aires – Izrazito neugoden gospodarski položaj, v katerem se je znova znašla država, ljudi ni presenetil. Krize se v zadnjih desetletjih vrstijo druga za drugo, zato so številni Argentinci, tudi premožnejši, zdavnaj obupali nad dolgoročnejšim ­načrtovanjem prihodnosti.

»Ponavljajo se nam isti scenariji,« je med klepetom zavzdihnil 55-letni upokojeni profesor športne vzgoje Adrián Proni iz Ville General Belgrano, kraja blizu Cordobe, drugega največjega argentinskega mesta. Mesto z nekaj več kot 6000 prebivalci živi od turizma, Adrianu pa je v času krize nekoliko lažje le zato, ker je služboval v Puerto Madrynu v patagonski provinci Chubut, kjer je plačeval višje prispevke in ima zato višjo pokojnino. Te se v Argentini tako kot plače razlikujejo po provincah. Najvišje so na jugu, kjer so v primerjavi s prestolnico višji tudi življenjski stroški.

Kljub visoki inflaciji lastniki barov in restavracij cen ne višajo izrazito, saj bi to še zmanjšalo promet. Veliko je odrekanja. To pri nakupovanju osnovnih dobrin ne spremlja le najrevnejših, temveč tudi (višji) srednji razred, ki si čedalje težje privošči privilegije, kot so na primer počitnice. Cene javnega prevoza, avtobusov, s katerimi Argentinci potujejo po državi, rastejo skoraj vsak dan. Zakonsko določena minimalna plača se je decembra z 9500 zvišala na 11.300 argentinskih pesov (trenutno znaša okoli 250 evrov), z zneskom pa se je ob letošnji skoraj 50-odstotni inflaciji in devalvaciji pesa nemogoče prebiti skozi mesec. Za primerjavo: decembra 2015 je minimalna plača znašala približno 5560 pesov oziroma skoraj 500 evrov. Sindikati so bili pri pogajanju za višje plače neuspešni, zato so Argentinci, ki se množično udeležujejo protestov, vedno bolj razočarani. »Vsak protest, ki se zdi neuspešen, pusti grenak priokus,« mi je pojasnil 34-letni javni uslužbenec Juan A. Mansilla.

Razočaranje in razslojenost

»Družbeni konflikt se je letos zaostril. Med drugim so se bolje organizirali prekarni delavci, ki jih je kriza najbolj prizadela. Priča smo eksploziji družbenih gibanj, denimo feminističnega,« je za Delo pojasnila politologinja in poznavalka argentinskega trga dela Ruth Felder z univerze Albany v ZDA. Spreminja se politični kontekst v državi, ljudje vse bolj dvomijo o načrtih desničarske vlade Mauricia Macrija, ki je hotela odpraviti javni dolg z ukrepi, kot je uravnoteženje trgovine (Argentina bistveno več uvaža kot izvaža). Nezaupanje v predsednika, ki je prevzel vodenje države leta 2015 po treh mandatih zakoncev Kirchner, se je povečalo tudi po letošnjem ponovnem zadolževanju pri Mednarodnem denarnem skladu.



Rekordno visoko posojilo, vredno več kot 50 milijard ameriških dolarjev (slabih 44 milijard evrov), spremljajo varčevalni ukrepi pa tudi novo zvišanje dajatev na izvoz predvsem kmetijskih izdelkov, ki jih je Macrijeva vlada znižala ob prevzemu oblasti. Javna poraba bo zamejena v proračunu prihodnjega leta, ki sta ga pred kratkim potrdila oba domova parlamenta. Ker bo med drugim manj denarja namenjenega za socialno pomoč in pokojnine, ne gre pričakovati zmanjšanja razslojenosti argentinske družbe. Zaradi vseprisotnega in čedalje globljega družbenega konflikta je uresničevanje ukrepov, ki pogojujejo posojilo, postavljeno pod vprašaj, je opozorila Ruth Felder. Naveličani negotovosti zato sogovorniki niso zgovorni, ko jih sprašujem o predsedniških volitvah, ki bodo oktobra prihodnje leto. Skomignejo, politiki levice in desnice v preteklosti niso izpolnili obljub.

Mladi vztrajajo

Kljub pesimizmu ali vsaj ravnodušnosti, ko je govor o gospodarstvu, (predvsem) mladim ne zmanjka volje do uresničevanja družbenih sprememb. Aktivni so povsod po državi, najbolj množično v prestolnici Buenos Aires, kjer se čez dan zbirajo na protestih, zvečer pa na koncertih in drugih kulturnih prireditvah. Aktivisti in politično zavedni mladi ljudje ne skrivajo, da si želijo drugačne prihodnosti. Besedna zveza »revolucija hčerk« je, denimo, postala sinonim za kampanjo, ki se zavzema za liberalizacijo pravice do splava in druge pravice žensk po državi. Čeprav so senatorji pred meseci zavrnili predlog zakonodajnih sprememb glede splava, zelene rutice, ki jih na nahrbtnikih nosijo podpornice in podporniki gibanja, opominjajo, da se boj nadaljuje.