Valovi na Markovem trgu

Benetke v Dalianu v kitajski provinci Liaoning ali tiste pred hotelom Venetian sredi Las Vegasa ne zadoščajo ne Kitajcem ne Američanom, kaj šele prebivalcem držav, ki nimajo kopij. Edinstveno La Serenissimo je vsaj enkrat treba videti, ne glede na ogljični izpust, ki se vije za njenimi med 25 ali 30 milijoni obiskovalcev na leto in bo do konca stoletja zaradi globalnega segrevanja pripomogel k dvigu morske gladine od 0,6 do 2,1 metra.



Težko je odvrniti pogled od podobe mesta v laguni v teh dneh, ko so ga visoko plimovanje in obilne padavine spremenili v napol potopljeno Atlantido, najgloblje v zadnjih 50 letih. »Na trgu svetega Marka so bili valovi kot na obali,« je dejal monsignor Francesco Moraglia, patriarh, ki bedi nad edinstveno zakladnico graditeljskega, obrtniškega in umetniškega znanja človeštva, a ne more preprečiti, da je voda in sol ne bi uničila. Za tisoče je bil Markov trg te dni lepši kot ob zadnjih vzdihljajih indijanskega poletja, ko so kljub vrsti maratonskih tekačev pred Caffèjem Quadri gospodje v belih frakih filmsko zaigrano igrali Quando, Quando, Quando.


 

Tujec kot vsi drugi

Ne gre se slepiti, da kot sosed ne spadaš med 80.000-glavo množico turistov, ki se vsak dan zliva po beneških ulicah, ali da kaj manj otežuješ vsakdan okoli 50.000 domačinom, četudi ne vlečeš za sabo kovčka na kolescih. Zato pa presenečen ugotoviš, da te lekarnar sredi nepopisne gneče še vedno prijazno usmeri v pravo ulico.



Tudi kavarna ob poti proti Markovemu trgu je kazala nekaj italijanskega življenja. Priletni gospod z rolatorjem je sam srkal kavo, omizje urejenih gospa s sveže navitimi lasmi, kot iz nostalgične podobe Italije osemdesetih let, je bilo sredi debate. Nekaj domačink je vztrajalo ob bolšjih stojnicah po trgih, s starimi kozarci, broškami in drugimi drobnarijami iz svojih hiš. A so prav zaradi množice turistov vztrajale tudi pri svojih cenah.