Varljivo upanje na novi začetek

Skoraj sočasno z resnično zgodovinsko, za povrh pa še zelo prepričljivo zmago prvega temnopoltega predsednika v zgodovini Združenih držav Amerike, kar je bilo kljub svetovnim pričakovanjem za ZDA videti kot svojevrstna revolucija, morda primerljiva kar z uvedbo ženske volilne pravice, je luč sveta ugledala knjiga izdajatelja tednika Newsweek Fareeda Zakarie s pomenljivim naslovom The Post-America World. Ker ne gre za edino tako delo, saj se zadnje čase kar precej »bushologov« po dveh za svet precej dramatičnih mandatih 43. ameriškega predsednika ukvarja prav s »postameriškim svetom«, bi se bilo zanimivo vprašati, kaj se je torej z ZDA zgodilo v osmih letih vladavine Georgea Walkerja Busha, da so ene same volitve na lepem videti tako prelomne? Ima starosta nemške diplomacije in dolgoletni zunanji minister Hans-Dietrich Genscher prav, ko je takoj po Obamovi zmagi izjavil, da bi bilo za svet zdaj »najpomembnejše, da se ZDA čim prej poslovijo od iluzij vlade Bush-Rice, da naj bi s koncem hladne vojne nastala unipolarna in iz Washingtona dirigirana svetovna ureditev«?

Je torej Amerika zaradi vseh slepih ulic, v katere je svet v zadnjih osmih letih zapeljal George Bush mlajši - od vojn, ki jih očitno ni mogoče dobiti, do finančne krize, ki šele začenja pretresati svet - res že bolj preteklost kakor prihodnost? In če bi to po naključju držalo, zakaj je potem svet od Vancouvra do Vladivostoka v noči s torka na sredo tako rekoč brez izjeme z odprtimi očmi in ušesi, ponekod pa celo s strahom ali z neprikritim upanjem na boljše čase čakal na rezultate »zgodovinskih volitev« in »odrešujočo« zmago demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obame?

Ima morda novoizvoljeni predsednik še vedno največje svetovne sile pripravljene jasne in učinkovite rešitve za katero koli izmed svetovnih (pa tudi domačih ameriških) polomij, ki jih je v preteklih osmih letih pomagal zagrešiti njegov predhodnik Bush in zaradi katerih je večina razvitih držav, skupaj z dovolj kritičnimi čezatlantskimi evropskimi zaveznicami ZDA v letih obeh Bushevih mandatov podvomila o zgodovinski, moralni, demokratični, vojaški in navsezadnje celo o finančni moči Združenih držav?

V predvolilni kampanji jih ni bilo slišati, vsaj ne jasno in odločno. Še zlasti ne pri zunanjepolitičnih vprašanjih, kjer je sicer karizmatični in na bolj odprt dialog prisegajoči novoizvoljeni ameriški predsednik še največji »novinec«. Res je sicer, da je svet brez jasnega in čim bolj multipolarno urejenega svetovnega reda lahko precej nevaren in da Obama prav pri teh vprašanjih obljublja nekaj več dialoga in multilateralnega sodelovanja. Toda po drugi strani je prav tako res, da isti svet - še zlasti njegov demokratični zahodni del - po koncu hladne vojne, ko je očitno zamudil vse prave priložnosti za temeljito reformo mednarodnih pravil igre, z reformo OZN in varnostnega sveta vred, nikakor ne more brez nekakšnega vseobsegajočega Pax Americana. In to na tako rekoč vseh področjih in v vseh ključnih svetovnih institucijah, od Mednarodnega denarnega sklada do Nata. Za kakršno koli stabilnost v teh kriznih časih pa je še vedno bolje, kot je zapisal eden izmed do Busha sicer kritičnih komentatorjev, če to vlogo opravljajo Združene države kakor pa nihče.

Prav tu pa nastane tisti ključni problem pri utemeljevanju upanja na nove čase, ki naj bi jih prinesla izvolitev Obame, in ga je bilo zaznati tako rekoč v vseh evropskih partnericah ZDA. Za več partnerstva, za več dialoga in več skupnega reševanja svetovnih problemov, ki so po osmih letih Bushevega vladanja zagotovo veliko hujši, kakor so bili pred tem, namreč ni dovolj samo na dialog pripravljeni demokratski predsednik na oni strani Atlantika. Tudi Evropa, ki si od tega dialoga in »novega začetka« očitno toliko obeta, nujno potrebuje svetovnim problemom dorasle karizmatične voditelje z jasno vizijo, sposobne ne le bolj partnerske izmenjave mnenj, ampak tudi samostojnega ukrepanja. Sicer se utegne kljub velikim upom na novi začetek nekoliko spremeniti samo oblika, vsebina pa ne. (Iz četrtkove izdaje Dela)