Velika pričakovanja od »Golobradca«

Medtem ko svetovni voditelji izražajo čestitke novemu predsedniku Ukrajine Volodimiru Zelenskemu in izrekajo podporo njegovi državi, se analitiki sprašujejo, kakšne spremembe utegne prinesti zamenjava na vrhu oblasti.



Vse od konca vladavine Leonida Kučne so ukrajinske predsedniške volitve vedno razkrile, kako je država razcepljena na, pogojno rečeno, »protiruski« zahod in evro-atlantsko skeptični vzhod, kandidata pa sta svoje glasove nabirala vsak v svojem delu države. Zelenski je bil prvi, ki je ta razcep presegel, saj je dobil večino glasov tako na vzhodu (okoli 80 odstotkov) kot tudi na zahodu, čeprav je bila tam podpora »le« nekaj več kot 50-odstotna. Kakor je še pred nedeljskim glasovanjem ugotovil poročevalec nemške revije Spiegel, ki je prepotoval celo Ukrajino, je bil televizijski komik svojevrstni Roscharchov diagnostični preizkus za Ukrajince, saj je vsak v njem videl tisto, kar si je želel.

Za ene je bil poosebljenje boja proti korupciji, ki se je po mnenju večine prebivalstva po zadnji majdanski revoluciji le še povečala. Drugi so v njem videli mirovnika, ki bo končno zaustavil nesmiselno prelivanje krvi na vzhodu države. V enem delu države so ga imeli za prozahodnega, v drugem za proruskega kandidata. Za četrte je predstavljal zaščitnika »malega« deloljubnega, a ponižanega človeka. Vsem tem skupinam pa je bilo skupno to, da v njem niso videli tistega, kar najbolj prezirajo: politika.



Ker imajo v Ukrajini mešani predsedniško-parlamentarni sistem, v katerem je - poenostavljeno rečeno – v pristojnosti predsednika zunanja in varnostna politika države, z ekonomsko-socialnimi rečmi pa se ubadata vlada in parlament, Zelenski ne bo tako enostavno izpolnil vse svoje obljube in pričakovanja Ukrajincev. Zlasti se bo to težko zgodilo v prehodnem obdobju do parlamentarnih volitev, ki bodo konec letošnjega oktobra. V vrhovni radi namreč zdaj sploh ni predstavnikov stranke Zelenskega, ki so jo poimenovali po televizijski nanizanki Sluga narodu, v kateri je odigral vlogo preprostega profesorja Golobradca, ki nepričakovano stopi na čelo države. A zadnje javnomnenjske raziskave napovedujejo, da utegne njegova, do nedavnega neobstoječa stranka zmagati na jesenskih volitvah. Do takrat se bo po mnenju številnih analitikov Zelenski posvetil zlasti »protestnim« željam prebivalcev, ki so povezane z notranjimi, socialno-ekonomskimi problemi in borbo proti korupciji. »Ne bo se hotel že predčasno spopasti z razočaranjem volivcev in padcem priljubljenosti,« je za ruski poslovni časnik Vedomosti pojasnil direktor moskovskega Inštituta za socialno-ekonomske in politične raziskave Dmitrij Badovski.

O tem, kakšna bo zunanja, pa tudi varnostna politika novega predsednika, so mnenja zelo deljena. Nekateri ruski komentatorji se nadejajo, da bo Zelenski umiril bojevito retoriko svojega predhodnika in se vsaj poskušal začeti pogajati tako z uporniki v Donbasu kot z njihovimi podporniki v Moskvi. Pred kratkim je izjavil, da nikakor ne bo dal ukaza za vojaški obračun s »separatisti«, a je vedno tudi poudarjal, da se zavzema za ozemeljsko celovitost države in da sta tako Donbas kot polotok Krim, ki si ga je prisvojila vzhodna soseda, ukrajinska. Če bo preveč »mehak« do Rusije, mu lahko ne le skrajni desničarji, temveč celo nekateri v vrhu oboroženih sil, pripravijo novi »majdan«, svarijo tako v Moskvi kot v Kijevu.



Drugi opozarjajo, da utegne Zelenski biti celo bolj militanten od svojega predhodnika. Takoj po razglasitvi neuradnih izidov glasovanja je napovedal, da se bo goreče zavzemal za izpolnjevanje minških dogovorov, ki jih je sklenila normandska četverka (Francija, Nemčija, Rusija in Ukrajina), česar se je njegov predhodnik izogibal, čeprav se je na ta dva sporazuma ves čas skliceval. A hkrati je novi predsednik večkrat poudaril, da je treba mednarodno pogajalsko skupino razširiti in vanjo vključiti tudi Veliko Britanijo in ZDA. To pa bo mnenju nekaterih politologov le še povečalo napetosti, saj ti dve državi nista ravno znani po prijateljskih stališčih do Moskve.

V ruskem Centru politične konjunkture so pripravili analizo, v kateri so zapisali, da bo na prihodnje odnose med državama vplivalo zlasti to, koliko bo Zelenski pripravljen na neposredni dialog z nepriznanima republikama ter kako bo omehčal dosedanja uradna stališča do ruskega jezika in umiril militantno retoriko svojega predhodnika. To razmišljanje ni daleč od uradne ruske politike, saj ta center vodi politolog Aleksej Česnakov, ki je blizu pomočniku ruskega predsednika Vladimira Putina Vladislavu Surkovu, zadolženemu za odnose z Ukrajino. A po besedah ukrajinskega analitika Vladimira Fesenka sprememba v odnosih med sosedama ni odvisna od Zelenskega, temveč zlasti od Putina. »Kardinalnih sprememb ni pričakovati. V najboljšem primeru se lahko zgodi, da bomo iz vojaško-političnega konflikta prešli k hladnemu miru,« je Fesenko povedal za Vedomosti.