Tiskane izdaje
Enajstega septembra smo stopili v nov svet: ranljive Amerike, solidarnega Zahoda, razdrobljenega sveta, krhkega razmerja med varnostjo in svoboščinami. Trenutek je bil primerljiv z geopolitičnim preurejanjem, ki se je zgodilo v letih 1815, 1945 in 1989. Teroristični napad na Združene države je nakazal nova razmerja med centri moči in reorganizacijo mednarodnega sistema, obrise vélikega spreminjanja, novih zavezništev, drugačnih strateških priložnosti. V tednu, ki je sledil napadu, sem se v Parizu o tem pogovarjala na inštitutih za mednarodne odnose, v centrih za zunanjepolitične raziskave in v misliščih za strateške zadeve. Superranljivost supermoči in fragmentirani svet sta nas pustila s kupom vprašanj.
»V skušnjavi sem, da bi rekel, da se je 21. stoletje začelo 11. + 2001. Dvajseto stoletje se je najbrž končalo 9. novembra 1989 in novo stoletje se je začelo deset let po tem ...« je rekel Dominique Moïsi, vodilni francoski strokovnjak za mednarodno politiko. Pripovedoval je o tem, kako se je na neki način zares vse spremenilo: odnos Združenih držav do sveta, zavedanje Američanov o njihovi ranljivosti, ki je preseglo meje predstavljivega. Kot pomembno posledico je omenil Rusijo, ki bo pridobivala nekdanjo veličino in se bo lahko predstavljala kot evropska in zahodna partnerica.
»Enajsti september neizpodbitno začenja novo ero in pomeni reorganizacijo mednarodnega sistema,« je komentiral Hans Stark, raziskovalec Francoskega inštututa za mednarodne odnose. »Obdobje po hladni vojni je pozabljeno, čas, ki prihaja, bo zelo drugačen od devetdesetih let. Amerika in Rusija se bosta zbližali, vse oblike varnosti bodo stopile v ospredje, in to tako za politiko kakor za javnost ... Teroristični napad na ZDA je korenito pretresel mednarodna zavezništva.« Izvedenci so govorili o neobičajnih zavezništvih v osrednji Aziji in o Kitajski, ki utegne podporo protiterorizmu unovčiti kje drugje. O transatlantskem odnosu, ki je veljal za najbolj trdno os in najbolj naravno zavezništvo, so menili, da ga bodo odslej definirala varnostna vprašanja.
»Razmerje bo postalo bolj praktično,« je dejal Guillaume Parmentier, specialist za odnose med ZDA in EU, v prejšnji vladi zaposlen v kabinetu obrambnega ministra. »Dosedanje teme, na primer smrtna kazen v Združenih državah, bodo nepomembne. Odslej se bodo ukvarjali z varnostjo, schengensko mejo, izmenjavo varnostnih informacij med FBI in Europolom. Kratkoročno se bo evropsko-ameriško razmerje okrepilo ...«
Z desetletno distanco ugotavljamo, da se je zelo veliko stvari spremenilo, čeprav se mnoge niso spremenile zaradi terorističnega napada na Svetovni trgovinski center in Pentagon. Poseptembrski svet je prinesel globalni nered, nenehno govorjenje o varnosti in zavest o nemoči moči, Zahod je razpadel na evropski in ameriški pol. In vendar se je še več spremenilo zaradi novih razmerij moči, rasti držav skupine BRIC – Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske – in finančne krize.
Toda 11. september ni vplival samo na ameriški pogled na svet, vplival je tudi na pogled sveta na Ameriko. Brutalni odgovor Georgea W. Busha na teroristični napad, vojni v Afganistanu in Iraku in širjenje demokracije na Bližnjem vzhodu, je skrhal zavezništva v Evropi in močno omajal ugled Združenih držav. »Vsi smo Američani,« je v Berlinu izrečene besede Johna F. Kennedyja parafraziral pariški Monde in povzel stanje duha. In ameriška koalicija v »vojni proti terorizmu« je vključila dovčerajšnji tekmici Rusijo in Kitajsko. Trajalo pa je komaj kako leto in ZDA so izgubile večino moralnega kredita. Z razglašanjem »osi zla«, ki je vključevala Iran, Severno Korejo in druge potencialne sovražnike, in z objavo strategije nacionalne varnosti – in ta je bila napoved ameriške hegemonije, doktrine preventivne vojne in konca multilateralizma – smo opazovali obrise imperialne Amerike, ki je postajala čedalje bolj sama. Kot pravi zgodovinar Paul Kennedy, kazala je svojo »trdo moč«, kakor Rim vizavi barbarom pred dva tisoč leti.
ZDA so vojno v Iraku bíle brez svojih tradicionalnih zaveznikov, med drugim brez Nemčije in Francije. Nato se je spreminjal v venomer bolj obrobno, malone nepomembno organizacijo. Stara celina je bila razdeljena, obrambni minister Donald Rumsfeld je izumil politični termin »stare« in »nove« Evrope. V postseptembrskem svetu je Amerika stopila v vojno, Evropa pa je, ne glede na podporo Združenim državam, ostala zunaj. Razlike med njima so se začele poglabljati, tudi pri razumevanju vrednot. Na stari celini smo opažali novo Ameriko, onstran Atlantika so videli novo Evropo.
Unipolarnost je bila kratkotrajna. Medtem ko je ameriška moč usihala in je Putinova Rusija obnovila del svoje nekdanje moči, Azija pa je bila v vzponu, je Evropa nezadržno drsela na obrobje. Naposled je kriza leta 2008 povsem spremenila razmerja moči. Evropska monetarna unija, z velikopoteznim načrtom, da bo ustvarila najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, je v globoki krizi. Recesija v državah evropske periferije, Grčiji, Portugalski, Irski in Španiji, čedalje bolj grozi osrednjemu delu evrskega območja, najbolj Italiji. Zlom zahodnih finančnih trgov in dolžniška kriza sta Evropi in Ameriki odvzeli finančno moč, mednarodno konkurenčnost in primat.
Desetletje pozneje živimo v docela drugačnem svetu, kakor je bil pred terorističnimi napadi na New York in Washington. Toda geopolitične spremembe so predvsem povezane s spremembami zaradi gospodarske rasti. Vzpon Azije, še posebno Kitajske, je bil bistveno hitrejši, kakor so napovedovali, na obzorju je nova Latinska Amerika: dolgo je veljala za območje nestabilnosti, zdaj opazujemo neverjetno preobrazbo Brazilije, uspehe Čila, okrevanje Argentine. Kar ostaja, je čedalje večja negotovost čedalje bolj multipolarnega sveta.
