Vera, ki ločuje

Ankara - Ankara spričo negotovosti glede nadaljnjega poteka pristopnih pogajanj čedalje bolj postavlja v ospredje vprašanje vere; kontekst, v katerem to počenja, je za Unijo in njen načeti ugled vsakič bolj neugoden. Turški minister za evropske zadeve Egemen Bagiş bi lahko bolje izbiral besede, ko je na komemoraciji, posvečeni holokavstu, v nekdanjem koncentracijskem taborišču Auschwitz na začetku meseca dejal, da EU grozi ponovitev fašističnih metod iz tridesetih let prejšnjega stoletja, so sporočili iz pisarne evropskega komisarja za širitev Štefana Füleja. Korespondenca z Brusljem, predvsem pa kritični odzivi na Bagişov govor, ki so sledili v naslednjih dneh, so od Turka izsilili dodatno obrazložitev izjav, v kateri je poudaril, da so se njegova opažanja nanašala predvsem na krepitev vpliva ekstremističnih skupin in naraščanje nestrpnosti do manjšin – glavnih žrtev rasistične miselnosti. Drugih, obsežnejših pojasnil ni dajal.

Opozorilo, izrečeno v obdobju, ko pristopni pogovori med Unijo in Turčijo stojijo na mestu, če ne upoštevamo primerjave s fašizmom, ni bilo novo. »V Evropi živeče turško prebivalstvo se danes spopada s posledicami svoje drugačnosti; implicitno ali odkrito jim je povedano: drugačni ste in med nami za vas ni prostora,« je bil v torek ekspliciten Bagiş. »Osebe z rasistično mentaliteto nimajo pravice uničevati demokracije in načel EU.« Iz tega vidika, je še dodal, je ključen večji poudarek na evropskih vrednotah in načelih demokracije. Turški vstop bi učinkoval kot zdravilo.

Ankara v ozadju vidi in čuti pomisleke; vprašanje verskih razlik pri tem zagotovo vodi. Na problem je ob izteku Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu opozoril Ali Babacan, namestnik premiera Recepa Tayyipa Erdogana. »Eden od razlogov, zakaj Turčija ne more postati članica EU, je dejstvo, da je to krščanski klub. Vedno smo bili mnenja, da je Unija velik mirovni projekt ... nato pa se je širitveni proces dobesedno ustavil,« je Babacan tako rekoč v obraz dejal predsedniku evropskega sveta Hermanu Van Rompuyu, udeležencu iste okrogle mize. »Gre za veliko nevarnost. Kakšno Evropo, kakšno EU bomo videli v prihodnosti, bo ključnega pomena,« če ne drugače, pa v podobi sedemindvajseterice, ki jo bo to ustvarilo v islamskem svetu, je še pojasnil.

Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) je približevanje Uniji ob vzponu na oblast leta 2002 postavila v ospredje svojih nalog. »Na podlagi pričakovanj, ki so nam bila predložena, smo se odločili, da postanemo del te ekipe,« je v nedavnem intervjuju za Washington Times dejal Ibrahim Kalin, premierov glavni svetovalec, in ob tem opozoril, da so se pravila sredi igre začela spreminjati. Kljub demokratičnim reformam in stabilnosti turškega gospodarstva, se razmerje med nasprotnicami in zagovornicami vstopa države v Unijo ni spremenilo; predlog Nemčije in Francije o »privilegiranem partnerstvu«, nekakšni alternativi polnemu članstvu Turčije, je še vedno na mizi. »Vmesne poti ni,« je bil v svojem razmišljanju odločen Kalin: EU bo na koncu morala izbrati.

Oba, Ibrahim Kalin in Egemen Bagiş, razmišljata o alternativah. Slednji je v intervjuju za spletni bilten EurActiv dejal, da je članstvo v Uniji za Ankaro pomemben dejavnik, a da še zdaleč ni njena edina možnost. »Če govorimo o integraciji v evropsko družbo, gospodarstvo, celo politiko, vse to se je že zgodilo,« razloži Kalin, ki pravi da propad pogajanj za Turčijo ne bi pomenil konca sveta; izgubila bi predvsem Evropa. Ta je po besedah Ayhana Kaya z istanbulske univerze Bilgi v krizi, ki pa jo bo, tako kot vse doslej, prebrodila. Kar je v tem kontestu pomembno za Turčijo, je, da ne odneha in nadaljuje iskanje mirnega, harmoničnega in vključujočega dialoga, med drugim poudari Kaya in ob tem kot največjo težavo navede pojav nekakšnega kulturnega rasizma. »Z drugimi besedami: evropske konservativne vlade se pri razbiranju sveta opirajo na krščanske vrednote.« Kakor doda, gre pri tem za univerzalen pojav in Turčija tu nikakor ni izjema.