Tiskane izdaje
Beograd – Po letu 1990 je iz Srbijo odšlo in se razkropilo po vsem svetu kakih 500.000 mladih izobražencev, dobri dve tretjini tistih, ki so še ostali, vidita svojo prihodnost le na tujem. Morda je to najhujša posledica vojn, mednarodne izolacije Srbije in pomiloševićevskega obdobja, ki je le v besedah pretrgalo s starim režimom, v dejanjih pa ga marsikdaj posnema, je njegova karikatura ali ga celo presega. V petih letih po padcu Slobodana Miloševića so bogati postali bogatejši, revni pa revnejši; zunaj teh kategorij živi bolje le peščica prebivalcev.
Novi predsednik Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) Fausto Pocar in glavna tožilka Carla Del Ponte sta v četrtek na zasedanju varnostnega sveta OZN zahtevala, naj mednarodna skupnost še močneje pritisne na Beograd, da bi čim prej izpolnil obveznosti. Resno zaostritev odnosov – ki srbskih politikov, razen zunanjega in obrambnega ministra SČG Vuka Draškovića in Zorana Stankovića ni vznemirila –, je potrdil ameriški veleposlanik v Beogradu Michael Polt, ki ga je vlada poklicala na posvet v Washington.
Milošević se je pogosto izmikal mednarodnim obveznostim, ko pa so ga pritisnili ob zid, jih je bil pripravljen izpolniti. Razen v primeru Kosova, in tedaj ga je doletela kazen. Vprašanje je tudi, ali bi Milošević tako dolgo tvegal mednarodne pritiske in grožnje, kakor jih tvega nova oblast, kajti znano je, da ni maral čezdrinskih Srbov. Ti so med vojno na Hrvaškem in v BiH dobivali pomoč iz Srbije predvsem od tedanje opozicije.
S haaškimi begunci si SČG zapira pot v Nato in EU in onemogoča prihod tujega kapitala, brez katerega ni pričakovati napredka in boljšega življenja pretežne večine državljanov, ki že poldrugo desetletje tolčejo revščino.
Več preberite v sobotni tiskani izdaji Dela.
