Vitez gre na hujšanje

Avgust je. Nepreklicno. Čas počitnic. Ena izmed redkih resnic, o kateri se Italijani ta konec tedna sploh niso sporekli. Vlada ni rekla, da je opozicija absolutno in samodejno kriva, ker se je začel avgust. Opozicija tudi ni vzrojila, da je prešuštvovanje predsednika vlade krivo, ker je šlo v soboto osem milijonov avtomobilov hkrati na cesto in se je ves dolgi polotok ustavil.
Zdaj iščejo krivca. Novi odsek avtoceste pri Benetkah, ki so ga načrtovali in gradili trideset let, morda celo več, so - pretreseni, ker ni požiral toliko avtomobilov, kolikor so predvideli - za nekaj časa v soboto kar zaprli. Skrajno resno hočejo ugotoviti, kdo neki je prvi oznanil, da letos Italijani ne bodo šli na dopust, ker nimajo več denarja.

Seveda ga nimajo, odkod pa naj ga vzamejo, nič bolje jim ne gre kot drugim v Evropi. Ampak odrekli se bodo čemu drugemu, ne ravno drenjanju na plažah, kjer lahko živijo v kondominiju, deset centimetrov od levega soseda na ležalniku, petnajst centimetrov od desnega. Vsi so nekam šli. Vsaj k stari mami ali teti na podeželje. Večina je šla samo za nekaj dni, marsikdo tudi samo za prvi avgustovski konec tedna.

Kasta, izvoljenci ljudstva, je šla dopustovat za ves mesec. Tudi tisti so šli, ki so jih poslali v Bruselj in pravijo, da z evropskimi poslanskimi plačami, ki niso več bogate po italijansko, ne morejo preživeti, navadna napitnina so, ne pa plača. Eni so se šli potapljat, drugi jadrat po Sredozemlju, tretji in četrti so se raztepli tod in tam. Oblastniški Rim se bo spet napolnil in prebudil šele enkrat septembra.

Tudi simbol sodobne Italije je šel na dopust. Nepremagljivi Silvio Berlusconi. Cavaliere, Vitez, predsednik vlade, absolutni gospodar televizijskega imperija, zasebnega in državnega, gospodar resnice in nenadkriljivi mojster spogledovanja z ljudstvom.

Ljudstvo ga občuduje, prav to je po mnenju psihologov in psihiatrov najbolj skrb vzbujajoče, saj govori o ljudstvu, ne o vladarju. Iz nič je naredil gradove, iz grehov kreposti, veliko jih je, ki bi bili radi kot on.

Samo neprijetni, grozni sovražnik, še večji medijski mogotec od njega, Robert Murdoch, mu greni življenje in objavlja resnice, o katerih se na Apeninskem polotoku ne spodobi več govoriti. Zato sta morali te dni Berlusconijev Mediaset in državna televizija Rai pretrgati vsakršno sodelovanje z Murdochovo mrežo, imenovano Sky. Ljudje bodo morali kupiti še en dekoder, če bodo hoteli videti, kar so videli doslej z enim.

Nasmejani in razposajeni premier, ki mu nič na tem svetu ne more do živega, tudi papeške graje ne, je v soboto vsem povedal, kaj bo počel, ko bo na počitnicah. Najprej bo en teden na skrivnem kraju hujšal. Potem bo ves zagorel in ravno prav vitek pritekel v Rim, zbral okrog sebe najbolj zveste novinarje in z njihovo pomočjo oznanil, kako uspešen je bil v tem oblastnem in parlamentarnem letu. Potem bo šel, kam pa drugam, v vilo na Sardiniji, o kateri nič več ne govori, da jo bo zaradi nesramnih govoric o prešuštništvu prodal.

Medtem bo vsak teden do konca avgusta za dan ali dva skočil v Aquilo, v Abruce, v kraje vrh Apeninov, kjer se je julija zapial v zgodovino, ko je tam pripravil srečanje svetovne smetane. Da bo videl, kaj je treba še svetovati graditeljem novih hiš za žrtve potresa. In da ga bodo obsijale vse kamere tega sveta in ljudstvu sporočile, kako vladar skrbi zanj in za njegov blagor.
Kakšno smešnico bo povedal, kakšno neslano šalo dodal, koga bo malo užalil, se drugemu malo dobrikal, vsakokrat bo iz rokava potegnil asa, ki bo ravno pravšnji za tisti dan. Spet se bodo nekateri, pa jih ne bo preveč, malo zgražali, enim bo vseeno. Tisti, ki komaj še sestavijo začetek meseca s koncem, takih je zmeraj več, bodo sanjali, kako bi bilo, če bi bili tako sposobni in uspešni kot on.

Zdi se sila počitniško in sproščeno. Pa ni vse tako, kakor je videti, vedo povedati redki, zmeraj bolj disciplinirani domači analitiki, še glasneje pa tuji opazovalci razmer v večnem Rimu. Ni ne sproščeno in ne smešno, če v enem samem dnevu sprejmeš dva različna globalna načrta za izhod iz krize, pa pri tem niti na pomežikneš. V parlamentu nekateri sicer res še vpijejo, ker upajo, da jih bo ujela kamera katere izmed Vitezovih televizij, prav veliko pa to ne zaleže. Glasovanja so vsa enaka, o zaupnici, vladnih amandmajih, združenih v en sam člen, da ne bi bilo treba reči katere o nasprotnih mnenjih. Navsezadnje, ugotavljajo tuji analitiki, ki si drznejo kaj reči, ko domače ovce obmolknejo, zakaj pa bi sploh govorila opozicija, ko pa se ukvarja sama s seboj in svojimi zdrahami.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela