Vlada v Oslu v rokah Železne Erne

Oslo – Simbolika je po svoje­ prav neverjetna. Levo krilo­ stortinga, norveškega parlamenta, je od srede poletja obdano z zidarskimi odri. Del zgradbe, ki gleda na Karl Johans gate, glavno ulico norveške prestolnice, namreč prenavljajo. A zdaj bo morala na prenovo tudi vsa domača politična levica, saj se je Norveška na tokratnih parlamentarnih volitvah zasukala močno v desno.

Osemletne vladavine laburistov Jensa Stoltenberga oziroma njegove Arbeiderpartiet je konec. Kar je po svoje nelogično. V času njegove vlade se je Norveška, ki je ena najbogatejših držav sveta, bruto družbeni proizvod na prebivalca je denimo presegel 100.000 dolarjev, spretno izognila krizi, ki je spravila na kolena ZDA in Evropsko unijo. Norveška ne pozna krize zaradi nafte in plina. V naftnem rezervnem skladu se je nabralo že za 750 milijard dolarjev. Takšne zaloge nima nobena država sveta.

Brezposelnosti skorajda ni. Tudi zato je Norveška postala cilj mnogih. Ne le beguncev iz revnih držav, ampak tudi (obubožanih) prebivalcev držav Evropske unije, ki v hladni in urejeni Norveški vidijo priložnost za nov začetek. Lani je v to državo prišlo blizu 70.000 priseljencev, med njimi okrog 25.000 Neevropejcev. Vlada Jensa Stoltenberga je bila do tujcev in prosilcev za azil – kot velika zagovornica multikulturalizma – dokaj liberalna. Toda mnogi Norvežani niso pripravljeni deliti bogastva in visokega standarda s prišleki. Še zlasti ne s tistimi iz islamskega sveta. Tudi to je bil eden od vzrokov, da so se odločili za spremembe.

Anders Behring Breivik, ki je pred dvema letoma pobil 77 ljudi, ni bil tema predvolilnih debat. Seveda pa ostaja v spominu Norvežanov. »Vsak Norvežan je v svoji duši Breivik. Morda ne tako radikalen, kot je bil morilec z Utøye, toda dejstvo je, da mnogi moji rojaki niso naklonjeni prišlekom, še zlasti ne muslimanom,« mi je brez dlake na jeziku povedal Erik Hillestad, pesnik in glasbenik, avtor legendarnega cedeja o uspavankah z osi zla, svojevrstne obtožnice zdajšnjih ameriških – in zahodnih – vojn proti islamu.

Desnica na Levjem griču

Velika zmagovalka ponedeljkovih parlamentarnih volitev je konservativna stranka (Høyre) Erne Solberg, ki bo v koaliciji z drugimi tremi desničarskimi strankami obvladovala najmanj 93 sedežev (od 169) v znameniti, skoraj poldrugo stoletje stari parlamentarni stavbi­ na Levjem griču (Løvebakken), poimenovanem po dveh levih pred stortingom, ki sta ju izklesala zapornika Sivert in Gudbrand Eriksen Mørstad.

Pravi šok je, da bo v vladni koaliciji poslej tudi Stranka napredka (Fremskrittspartiet), v katero je bil do leta 2006 včlanjen tudi Anders Behring Breivik. Stranka napredka voditeljice Siv Jensen, ki pogosto toži, da se norveška družba nezadržno islamizira, se je uvrstila na tretje mesto (pred njo so bili laburisti Jensa Stoltenberga), toda kljub izgubi skoraj deset poslanskih sedežev je v bistvu tokrat dobila največ, saj bo kot članica desne koalicije prvič vstopila v vlado. Se bo Siv Jensen v njej morda ukvarjala z migracijsko politiko? Norvežane to namreč zanima bistveno bolj kakor v krizo potopljena Evropa, o kateri se v predvolilnih dvobojih, kot pravi profesor socialne antropologije Thomas Hylland Eriksen, sploh niso pogovarjali. »Prevladovale so izrazito lokalne teme, kar je še en dokaz, da se Norveška zapira vase. Nič globalnega, nič evropskega,« je dodal.

Novo norveško vlado bo sestavila voditeljica zmagovite Konservativne stranke (Høyre) Erna Solberg, Jern-Erna ali Železna Erna, kakor ji pravijo. Solbergova bo šele druga­ ženska na čelu norveške vlade, po Gro Harlem Brundtland, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih vodila laburistično vlado. Zmaga na volitvah je vrhunec v njeni politični karieri, ki se je začela, ko je bila pri 28 letih prvič izvoljena v storting. To je bilo leta 1989. Poslanske klopi je od takrat zapustila le za štiri leta, ko je bila v obdobju 2001–2005 ministrica za lokalno upravo v takratni konservativni vladi. Na tem položaju se je ukvarjala tudi z migracijsko politiko. Ker je bila trda do priseljencev, se je je že takrat oprijel vzdevek Železna Erna.

»Mi ne delamo revolucij!«

Za političarko, ki ni iz Osla, prihaja namreč iz Bergna, kjer je imel oče avtobusno podjetje, je bil njen vzpon dokaj hiter. Vodenje stranke je prevzela 2004. Leto kasneje so zaradi slabega volilnega rezultata zahtevali njen odstop, toda Erna Solberg je vztrajala in zdaj končno dosegla svoje. Levi del norveške politične scene se je v dneh pred volitvami zelo zbal napovedane zmage desnih strank. Predvsem iz strahu pred demontažo države blagostanja, s katero so strašili na vseh volilnih shodih. Toda Erna Solberg je po volitvah ublažila retoriko. Visok socialni standard ostaja cilj vlade, toda nekatere javne zavode bo kljub temu prepustila zasebnim upravljavcem. Predvsem zaradi večje učinkovitosti. »Mi smo liberalna konservativna stranka. Mi ne delamo revolucij. To je proti naši ideologiji,« je tolažila Norvežane po objavi volilnih rezultatov.

Toda kljub pomirjajočim tonom voditeljice konservativne stranke­ zbuja razplet norveških volitev precej nelagodja. Malone vse skandinavske države, nekdaj trdnjave socialdemokracije in velike zagovornice socialne države, se čedalje odločneje spogledujejo z radikalno desnico, ki v Evropi rojeva sovraštvo do drugačnih in morilce, kakršen je Anders Behring Breivik. Ta preobrat v evropski politiki nezadržno razjeda bistvo multikulturalizma in spoštovanje drugačnosti, na katerem je pravzaprav zrasla moderna Evropa. Bo nova Evropa preživela tovrstne nevarne zasuke v desno?