Vlečni konji demokracije in dodana vrednost Evropi

Ljubljana - Svet Evrope je odigral izjemno pomembno vlogo pri združevanju celine po drugi svetovni vojni in po padcu berlinskega zidu pred dvema desetletjema. Že ves ta čas je pravzaprav nekakšen vlečni konj demokracije, meni novi generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland, nekdanji norveški premier, ki hkrati vodi tudi Nobelov odbor v Oslu. Njegov obisk v Sloveniji, ki prihodnji teden končuje polletno predsedovanje Svetu Evrope, je bil eden prvih po izvolitvi na ta položaj konec septembra letos.

V kakšni formi je Svet Evrope 60 let po ustanovitvi in 20 let po odstranitvi železne zavese?

Svet Evrope je tudi danes še vedno zelo pomembna organizacija, saj postavlja standarde in vrednote - zlasti ko gre za spoštovanje človekovih pravic, demokracijo in vladavino prava - na vsej celini. Odigrala je odločilno vlogo pri krepitvi demokratičnih procesov po padcu berlinskega zidu in tako novim državam na široko odpirala pot v Strasbourg in pozneje tudi v Evropsko unijo. Sveta Evrope zato ne kaže podcenjevati. Ga je pa treba poživiti, da bi v prihodnje postal še bolj pomemben.

Svet Evrope torej še potrebujemo?

Seveda. Vedno bolj. Ne le zato, ker je v njem tudi dvajset držav, ki še niso članice Evropske unije, ampak zato, ker je pomemben tudi za tiste, ki so že v Uniji.

Kaj imate v mislih?

Problemi s teptanjem človekovih pravic so tudi v članicah Evropske unije. To dokazujejo številne pritožbe na sodišče za človekove pravice, kamor se lahko obrnejo vsi državljani Evrope. Tisti z Zahoda in tisti z Vzhoda. Ustanovitev tega sodišča je za Evropo pomenila pravo revolucijo. Takšne institucije ni nikjer na svetu. In ne v zgodovini. Ta uspešna zgodba s sodiščem zgovorno dokazuje, kako pomemben je Svet Evrope danes.

Strasbourg je pravzaprav »zakrivil« tudi prvo širitev Evrope na vzhod. Ko v Evropski uniji razpravljajo o širitvi, praviloma kar pozabljajo, kdo je prvi utiral te širitvene poti?

Ta proces je bil zelo pomemben za vso Evropo, saj brez ustrezne »učne dobe« v Strasbourgu tudi tako uspešne širitve Evropske unije pozneje ne bi bilo. Novonastale mlade države iz Srednje in Vzhodne Evrope so se namreč prav v Strasbourgu učile demokracije in človekovih pravic.

Po izvolitvi konec septembra ste v Strasbourgu opozorili, da Svet Evrope potrebuje reforme. Kakšne?

Organizacija mora postati učinkovitejša, manj birokratska, glavnino pozornosti pa mora usmerjati predvsem na teme, kjer naša ekspertiza nima alternative, kjer lahko postanemo dodana vrednost vsej Evropi.

Dejali ste tudi, da mora Svet Evrope postati nekakšen vlečni konj demokracije v Evropi in ne zgolj nekakšen možganski trust.

Vlečni konj lahko postane prav s postavljanjem najvišjih standardov in meril, kar sicer redno počnemo. Tudi s številnimi evropskimi konvencijami. Toda hkrati je treba nadzorovati tudi njihovo uresničevanje in pomagati državam članicam, ko nastanejo problemi. Veliko dela je torej prav na terenu.

Še posebno po tajnih operacijah Cie, ugrabitvah in mučenjih terorističnih osumljencev v tajnih zaporih, ko je Evropa grobo poteptala vsa načela, na katera je prisegala. To je bila velika sramota za Evropo.

Absolutno. In dokaz več, da je treba dosledno vztrajati pri vrednotah, za katere smo se tako trdo borili v zadnjih desetletjih. Prav zato pravim, da moramo odločneje reagirati na izzive, ki jih v preteklosti ni bilo.

Dick Marty je o tem pripravil izvrstno poročilo.

S tem je dokazal, kako pomembna je parlamentarna skupščina Sveta Evrope. To je neodvisno telo, ki ga je treba spoštovati. Tudi zato si moramo poslej bolj prizadevati za več sodelovanja med parlamentarno skupščino in odborom ministrov, ki ga je bilo v preteklosti morda premalo. Ta dva organa Sveta Evrope kratko malo morata delati z roko v roki.

Pri tem je veliko delo opravila tudi Slovenija, ki zdaj končuje polletno predsedovanju Svetu Evrope.

Zunanji minister Samuel Žbogar je znani prepad med obema stranema, zaradi katerega je prišlo do zamika volitev novega generalnega sekretarja, v resnici odpravil zelo diplomatsko. Prisluhnil je ljudem. Razumel je vlogo obeh teles in našel kompromis. V prihodnosti bodo njegovo ravnanje bržkone ocenjevali kot zgodovinski dosežek. S kombinacijo diplomatske spretnosti ter politične občutljivosti in odločnosti je začel proces, ki mora jasneje opredeliti vlogo obeh teles. Tudi zato, da bi okrepili oba organa. V Svetu Evrope potrebujemo močnejšo vladno stran in močnejšo parlamentarno komponento.

Čeprav Norveška ni članica EU, se vselej predstavljate kot zagrizen privrženec Evrope. Kako vidite prihodnje odnose med Strasbourgom in Brusljem? Ni se mogoče znebiti občutka, da je bilo v preteklih letih veliko nepotrebnega podvajanja in celo tekmovanja med organizacijama.

To je eden glavnih izzivov za vso Evropo. Vse razpoložljive moči je treba izkoristiti bolj učinkovito, ne pa se podvajati in tekmovati. Veliko stvari je, ki jih lahko naredimo skupaj. Tako imenovani Ljubljanski proces o skupni skrbi za kulturno dediščino v jugovzhodni Evropi je na primer lep dokaz za to. Priložnosti za skupno delovanje je zelo veliko. In temelji za to so po mojem mnenju dobri. To priznavajo tudi v Bruslju.

Ste že navezali stike z Unijo?

Ena prvih nalog po izvolitvi je bila v resnici pot v Bruselj, kjer sem se sestal z predsednikom evropske komisije Barrosom. Strinjala sva se, da ni razlogov za tekmovanje. Organizaciji se morata nenehno dopolnjevati. Ugotoviti in dogovoriti se je treba le o tem, kaj naj počne Svet Evrope in kaj Evropska unija. Vsi moramo postati bolj pragmatični.

Ena največjih težav Sveta Evrope je njegova neprepoznavnost. Toda kljub temu je bilo letos v Strasbourgu slišati predloge, da naj bi zaprli kar deset informacijskih uradov v tako imenovani »novi Evropi«.

Svet Evrope mora ostati navzoč na terenu. To drži kot pribito. Zato sem pravzaprav tudi obiskal Ljubljano. Toda pomembno je seveda tudi to, kako dragocen je urad Sveta Evrope za okolje, ljudi, vlado, državo, kjer dela. To je pravzaprav temeljno merilo prepoznavnosti. Dejstvo pa je, da je v tem pogledu težko tekmovati z Evropsko unijo. Bruselj je pač bistveno bolj navzoč v medijih. Toda vse je v resnici odvisno od tega, kaj počneš na terenu. Ali se lotevaš pravih stvari. Potem problemov s prepoznavnostjo preprosto ni.

Več v torkovi tiskani izdaji Dela