Vohuni med novinarji

Dunaj - Komaj si je Avstrija dobro opomogla od obtoževanja pokojnega dunajskega župana in dolgoletnega direktorja javne televizije Helmuta Zilka, ki da je v šestdesetih letih sodeloval s češkoslovaško tajno službo, že je državo pretresel še en novinarski škandal iz časa hladne vojne: agente ameriške Cie da je s podatki in ocenami oskrboval dolgoletni odgovorni urednik časopisa Die Presse Otto Schulmeister.

Ne Schulmeistra ne Zilka danes ni več med živimi, zato pa so dve desetletji po koncu hladne vojne »oživeli« arhivi najrazličnejših obveščevalnih služb. Če je verjeti tamkajšnjim dokumentom, bi se moral za svojo verodostojnost v Avstriji (najbrž pa tudi kje drugje), bati še kakšen ugleden novinar. Legendarni odgovorni urednik časopisa Die Presse Otto Schulmeister v arhivih Cie, ki jih je izbrskal morda največji avstrijski poznavalec obveščevalnih služb, graški zgodovinar Siegfried Beer, sicer ne nastopa kot informator, a ima v njih vseeno posebno mesto. Med rednimi srečanji z ameriškimi diplomati in obveščevalci se je s sogovorniki veliko pogovarjal o avstrijski in drugi politiki.

Schulmeister bi hotel, da se vse razjasni, trdijo v časopisu Die Presse in poudarjajo, da v nasprotju s primerom Zilk, v katerem je sam kancler Werner Faymann zaukazal, naj nehajo brskati po preteklosti njegovega strankarskega kolega, ne bodo nič prikrivali. Poleg tega se tudi Beeru zdi Schulmeistrova zgodba drugačna od Zilkove. Dolgoletni direktor ORF in pozneje dunajski župan je od svojih češkoslovaških zvez očitno sprejemal denar in darila, Schulmeister pa je s Cio domnevno sodeloval v času, ko so se ne le mnogi v Avstriji, ampak tudi v drugih državah Zahodne Evrope bali, da bodo komunistični tanki zapeljali tudi čeznje.

V Avstriji je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja mrgolelo vohunov, opozarjajo zgodovinarji, novinarji pa so bili v ideoloških napetostih idealna tarča obveščevalnih služb. Imeli so dostop do informacij in njihovih virov, poleg tega pa so uživali sloves, da si prizadevajo za obveščanje javnosti in s tem za splošno dobro. Na 92 straneh dokumentov, ki bremenijo Schulmeistra, so omenjena tudi ugledna peresa časopisov Kurier, Salzburger Nachrichten in Wochenpresse, a s prečrtanimi imeni.

GRCAMERA, kot so pri Cii imenovali Schulmeistra, žal ne more pojasniti svojih motivov niti se ne more braniti. Njegovi nekdanji sodelavci in sin, ki je bil najprej dopisnik ORF v Nemčiji, nato pa postal komentator prav pri Die Presse, so pretreseni. Novinarski poklic se ne bi smel mešati z obveščevalnimi službami, trdijo in se sprašujejo, kdo vse se bo še znašel v soju žarometov zdaj, ko se odpirajo stari arhivi.

Iz sredine tiskane izdaje Dela