Vohunjenje med prijatelji: »Človek bi se najraje kar razjokal«

Berlin – Zaradi odkritja ameriškega vohuna v nemški obveščevalni službi je predsednik Joachim Gauck udaril po mizi, zaradi še enega v obrambnem ministrstvu pa bi se finanačni minister Schäuble najraje razjokal. Visoki politik ene Washingtonu najbolj naklonjenih vlad je tudi kanclerko Angelo Merkel opisal za »not amused«.

S kraljevsko-diplomatsko frazo »not amused«, »ni zabavno«, ponavadi označujejo jezo britanske kraljice, a je zaradi žaljivega in diletantskega vohunjenja svoje najpomembnejše zaveznice na vsem svetu vse bolj razburjena tudi nemška kanclerka Angela Merkel in vsa Nemčija. Partnerstvo z ameriškimi obveščevalnimi službami je pomagalo preprečiti številne teroristične napad, priznava tudi vplivni finančni minister, a to ne pomeni, da lahko Američani rekrutirajo »tretjerazredne ljudi«. »Ob tolikšni neumnosti bi se človek razjokal,« je Wolfgang Schäuble komentiral televizijski postaji Phoenix, češ da ZDA s tem spodbujajo občutke nezaupanja in distance.

Nekateri celo razumejo zanimanje ameriških vohunskih organizacij za Nemčijo, saj je kanclerka nekdanja tiskovna predstavnica informanta vzhodnonemškega Stasija, naslednica vzhodnonemških komunistov pa sedi v bundestagu ter bo morda skupaj s socialdemokrati kmalu tudi v zvezni vladi. Stefan Aust iz časopisa Die Welt med razloge za vohunjenje dodaja še nekdanjega kanclerja Schröderja na plačilnem spisku ruskega Gazproma, nemško gospodarstvo, ki velikopotezno deluje v še vedno komunistični Kitajski, pa vzpenjanje avtomobilskega koncerna Volkswagen na sam svetovni vrh, nekdanjega vzhodnonemškega pastorja kot predsednika države. Po njegovem prepričanju pa je ameriško vohunsko zanimanje tudi znamenje suverenosti: prej je bila BND podružnica CIE v Pullachu, danes ima čast, da jo špijonirajo kolegi iz virdžinijskega Langleya. »Danes vsi vohunijo za vsemi, celo Izraelci proti ZDA in obratno. Tako je med prijatelji.« Komentatorja bolj skrbi, ker nemškim obveščevalcem ni dovoljen niti nadzor nad prenosom podatkov med Nemčijo in Pakistanom, s katerimi Al Kaida organizira džihad, in se mora za vse informacije zanašati na Američane.

Bodo Snowdnu dovolili v Nemčijo?

Razkritja o velikopoteznem delovanju ameriških obveščevalnih služb v Nemčiji, ki jih je lani poleti najprej razkril Edward Snowden, so že prizadela tradicionalno naklonjenost (zahodno) nemške javnosti do ZDA in tudi politikom zagotavljajo številne zagate. »Kako se lahko Nemci in Kitajci skupaj branimo pred vohunskimi napadi ameriških obveščevalnih služb?« je morala kanclerka Angela Merkel med nedavnim obiskom na Kitajskem poslušati od kitajskih državnih novinarjev, pri tem pa predsednik zveznega urada za zaščito ustave Hans-Georg Maaßen ocenjuje, da imajo samo za takšno vohunjenje pristojne kitajske obveščevalne službe sto tisoč sodelavcev. Po njegovem so še posebej lahek plen nemška podjetja, še posebej tista iz samega svetovnega tehnološkega vrha.

Tudi vplivni finančni minister Schäuble se še vedno počuti manj ogroženega od Američanov kot »od nekaterih drugih v svetu«, zaradi odkritja dveh »tretjerazrednih« vohunov pa so zdaj na tapeti Američani. V torek se je pri pristojnem kanclerkinem sodelavcu po telefonu končno oglasil voditelj CIE John Brennan, v zunanje ministrstvo je spet romal ameriški veleposlanik v Berlinu John B. Emerson. Celo nekdanji direktor CIE Michael Hayden je televizijski postaji ABC ocenil, da dobrih prijateljev ne bi smeli privesti v takšen položaj, še bolj pa ga je sram, da so ameriške vohune – zalotili. »Vse države to počnejo, da pa jih pri tem zalotijo, je najslabše, kar se sploh lahko zgodi.«

Ni še videti, da bi se tega zavedal tudi Barack Obama, morda pa bodo Belo hišo prebudila prihodnje poteze. Ne le, da nemški državni tožilec že preiskuje, preiskavo napoveduje tudi nemški parlament. Vse glasnejši so tudi glasovi, naj Edwardu Snowdnu končno dovolijo v Nemčijo.