Tiskane izdaje
Oddahnila sem si. Hkrati se je v meni prebudila radovednost. Tisto soboto sem se nekaj po polnoči odpeljala v bližino glavne ceste, po kateri je hrumela gmota vojaškega železja, in – brez fotoaparata ali snemalnika – opazovala stotine avtobusov, ki so vozili udeležence bližajoče se slavnostne prireditve. Kakšna čast, sem pomislila, biti eden od 220 tisoč izbranih, ki bodo 1. oktobra nastopili na največji proslavi dneva republike! Ali morda, kakšen napor mora biti natrenirati vse gibe in vzklike do tiste uniformiranosti, ki edina lahko zadovolji perfekcionistične voditelje kitajske komunistične države. Ti bodo s tribune na severnem robu trga Tiananmen nadzorovali prikaz moči in ljubezni.
Medtem ko se mi je v spominu prikazoval film Velika parada, v katerem režiser Chen Kaige prikazuje boj med individualizmom in kolektivizmom skozi nenavadne prizore prelivanja skupne volje v posameznika, vznemirjenega zaradi dvoma o smislu takšne demonstracije moči in discipline, sem se zagledala skozi okna avtobusa in opazila otroke nove generacije z značilno širokimi, zdravimi zobmi, sijajnimi lasmi in usti, ki se ne zaprejo bodisi zaradi smeha, bodisi klepeta, bodisi zato, ker žvečijo sladkarije, ki so jim jih za vsak primer pripravili starši in učitelji. Niti malo ne dvomim o tem, da bo za veliki dan, ko bo Ljudska republika Kitajska slavila svoj 60. rojstni dan, vse natrenirano tako, da se bo v en glas slišalo »wan-sui« (Naj živi deset tisoč let). Prizori vesele mladine so pregnali jezo, ki jo v meni običajno izzove kitajska množičnost, kadar vidim kolone ljudi, oblečene v istobarvna oblačila.
V pekinškem Večerniku sem prebrala, da je večina sodelujočih na paradi rojena v 90. letih ali najpozneje v 80. letih prejšnjega stoletja, to pomeni po začetku izvajanja politike enega otroka. To je generacija, ki ne ve, kaj pomeni izraz »chi-ku«, kaj so hudi časi. Prireditelje velikega dogodka skrbi, da bodo priprave, ki bodo potekale pet zaporednih vikendov pred proslavo, za mladino prenaporne. Zato so za nastopajoče pripravili masažne stole, ki oddajajo nežno glasbo, psihologi pa dežurajo za vsak primer, če bi kdo potreboval še kaj več. Ne glede na to, da je to največja partijska naloga in izjemna čast, so to vendarle posamezniki, katerih domoljubje je tesno povezano z udobnostjo in osebno koristjo. In že po tem bo letošnja parada drugačna od vseh dosedanjih.
Doslej so na Tiananmenu priredili 13 takšnih slovesnosti. Odkar je pokojni vodja Mao Cetung 1. oktobra 1949 na vratih Nebeškega miru (za njimi leži cesarska palača, znana kot Prepovedano mesto) razglasil nastanek Ljudske republike pa vse do njene desete obletnice so vojno parado pripravili vsako leto. Jeseni leta 1960 je partija sprejela odločitev, da bodo veliko proslavo pripravljali samo ob velikih jubilejih (vsakih deset let), za manjše rojstne dneve (vsakih pet let) pa bo skromnejša. Ko je sredi 60. let Kitajsko zajel vihar kulturne revolucije, so naslednjo parado pripravili šele leta 1984. Takrat so proslavljali ne le 35 let socialistične države, ampak tudi uspešen začetek reform, prve rezultate štirih modernizacij (vasi, industrije, znanosti in vojske), in vse orožje, ki je defiliralo pred vizionarji napredka in tedanjega vrhovnega poveljnika Deng Xiaopinga, je bilo domače proizvodnje. To je pomenilo, da se domovina ni pripravljena le odpreti zunanjemu svetu, ampak se predstaviti tudi kot sila na pohodu.
In prav ta parada je navdihnila Chen Kaigea za film, ki je nastal dve leti pozneje, v katerem poveljniki nimajo posebnega razumevanja za slabosti posameznika, politkomisarji pa ne želijo odpirati dileme o tem. Spomnim se, da se je govorilo, da je med vajami več mladih vojakov zbolelo od naporov, masaže ali kakšne čokoladice za sodelujoče pa seveda niso dobili. Še vedno so bila to težka leta.
Prvega oktobra 1999 točno ob 10. uri zjutraj je nad Trgom nebeškega miru odjeknilo 50 topovskih salv in tako se je začela največja proslava rojstnega dneva republike doslej. Skoraj pol milijona sodelujočih je korakalo pred tribuno, s katere jim je tedanji predsednik Jiang Zemin pozdravljal z vzklikom »Tovariši, zelo ste se potrudili!«, oni pa so mu odgovarjali: »Poveljnik, ti si se potrudil!« To je bila večplastna proslava partijske pravilnosti in vojaške predanosti, prvič so se tanki zapeljali po Tiananmenu po pokolu leta 1989, in hkrati potrditev, da gre Kitajska naprej pod isto rdečo zastavo s petimi zlatimi peterokrakami.
Zdaj z radovednostjo pričakujem 14. parado, ki se bo zgodila prihodnji četrtek. Kolegi fotografi so seveda tiste noči poslikali paradno vajo in že vemo, da bodo predstavili 52 novih generacij oborožitve in najrazličnejših tipov raket, ki bodo pokazali, da se je Kitajska pripravljena ubraniti in osvojiti, če bo treba. No, mene zanimajo ti otroci. Koliko patriotizma bo ostalo v njihovih mladih glavah, ko jih bodo od korakanja zabolele noge, in kakšen novi kolektivizem jih nosi kot na krilih slave, nečesa, kar poznajo le iz zgodovinskih učbenikov? Najbrž jim je partija obljubila nagrado za uspešno prireditev ali pa jim starši pripravljajo še večje darilo za čast, ki so jo prinesli družini. Ne želim razburjati zunanjega ministrstva, ampak takoj po paradi bom kakšnega od nastopajočih vprašala, kako iz maminega sinčka postaneš vojak domovine.
Iz Nedela
