Vojna v Afganistanu vstopa v najstniško dobo

New York – Včeraj je precej neopazno minilo enajst let od napada ZDA, Velike Britanije in Kanade na Afganistan. V »koga pa briga« vojni, kakor je najdaljši vojaški poseg v zgodovini Združenih držav pred kratkim poimenoval publicist Max Boot, je umrlo najmanj 20.000 afganistanskih civilistov in več kot 3000 tujih vojakov.

Pripadniki mednarodnih sil se bodo iz Afganistana umaknili konec leta 2014, naslednjega ameriškega predsednika pa čaka težka naloga: kako dolgotrajni maščevalni pohod proti napadalcem na ZDA predstaviti kot zgodbo o uspehu.

Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah približno dve tretjini Američanov nasprotujeta vojni pod Hindukušem, skoraj štiri petine pa se jih zavzema za čimprejšnjo vrnitev vojakov od tam. A vojna v Afganistanu, čeprav je število v njej padlih ameriških vojakov pred kratkim preseglo okroglo številko 2000, ameriški davkoplačevalci pa zanjo porabijo okoli dve milijardi dolarjev na teden, ni postala ena od osrednjih predvolilnih tem.

Sedanji demokratski predsednik Barack Obama, ki je nasprotoval »butasti« vojni proti Iraku, ni le posvojil »upravičenega« posega proti Afganistanu, ki ga je začel njegov republikanski predhodnik George Bush mlajši, ampak ga je celo zaostril, ko je tja poslal okrepitve. Med Obamovimi afganistanskimi načrti in pogledi njegovega republikanskega tekmeca Mitta Romneyja ni bistvenih razlik, kolikor je iz Romneyjevih spreminjajočih se stališč sploh mogoče izluščiti njegovo vizijo. Oba podpirata vrnitev ameriških vojakov, je pa Romney nekoč kritiziral Obamo, ker je ta razkril sovražnikom urnik umika. Med enim od televizijskih soočenj tekmecev za republikanskega predsedniškega kandidata pa je Romney tudi obsodil ameriška pogajanja s talibi.

Ta so zdaj tako in tako propadla, so pred kratkim ugotavljali v uvodniku New York Timesa, na robu propada pa je tudi program zavezniškega urjenja afganistanskih varnostnih sil, saj so ga zaradi stopnjevanja napadov »prijateljskih« gojencev na svoje mednarodne učitelje začasno zamrznili. Za kar nekaj analitikov je bil to dokaz, da se je zahodna strategija v Afganistanu sesula, po mnenju veterana ameriške diplomacije Ryana Crockerja, ki je bil do sredine julija veleposlanik v Kabulu, pa ti napadi pričajo o zmanjšani moči talibov, ki da si ne morejo več privoščiti odkritih spopadov z zavezniškimi enotami.

Po besedah 63-letnega diplomata, ki se je zdaj že drugič upokojil, potem ko ga je Obama lani poleti poklical na pomoč v Kabul, so si talibi zaslužili, da »smo močno udarili po njih«, saj so dajali zavetje teroristom, ki so 11. septembra 2001 napadli ZDA. Toda v Crockerjevem nedavnem pogovoru za Newsweek je mogoče zaznati kritike tako sedanje kot prejšnje ameriške administracije. »Če nisi res dobro razmislil, preden si šel tja, potem za božjo voljo vsaj dobro razmisli, preden potegneš vodo. Posledice umika so lahko enako hude, če ne še hujše od posledic posega,« pravi Crocker. Po njegovih besedah bodo tisti, ki bodo imeli koristi od anarhije, »skoraj vedno naši sovražniki«.