Tiskane izdaje
Ko je bila na čelu države desnica, je burilo duhove vprašanje narodne identitete, med poudarki je bila ženska muslimanska oprava – burka, predsednik Sarkozy se je v govorih znašal nad Romi in priseljevanjem, ne le nezakonitim. Mediji so bili plat zvona, ko je leta 2009 notranji minister ukazal podreti zloglasno improvizirano naselišče prebežnikov, Džunglo v Calaisu, in še denimo: izbruh revolucije v Tuniziji je močno povečal (neutemeljen) strah Francozov pred množičnimi tokovi.
Od sedanje leve garniture državljani pričakujejo več retorične zadržanosti in tudi v praksi več človekoljubja, o čemer v zadnjem času ne pričajo izpadi notranjega ministra Vallsa. Njegovo ostrenje puščic nestrpnosti je treba osvetliti z bližajočimi se evropskimi (in lokalnimi) volitvami: skrb zbujajoče je, kako dobro kaže skrajni desnici Marine Le Pen, saj jo po eni zadnjih anket podpira kar 24 odstotkov Francozov.
Podpornikov desnosredinske UMP ali vladajočih socialistov je za zdaj manj. Zato ne čudi, da za medijski vihar vedno znova poskrbi kakšen pomembnež. Pred dnevi je neki toulouški sodnik obtožil Rome, da »kradejo po Franciji«.
Calais kot simbol
Pred leti je bila Džungla v bližnjem gozdičku znano pribežališče, zdaj se prebežniki nastanijo, kjer se pač lahko, tudi med polji si postavljajo zasilna domovanja. Iz pekla, o katerem nacionalni mediji skorajda ne pišejo več (le še lokalni), se rešujejo tako, da se poskušajo vtihotapiti v tovornjake, namenjene na Otok. Calais je ena osrednjih evropskih postaj, od koder poskušajo odriniti tudi na Švedsko. Ker francoska policija pozorno bedi nad njimi, se številnim ne uspe izmuzniti tudi po več let. Brez vsakršnega statusa, možnosti za delo in študij so odvisni od milosti človekoljubnih organizacij in lokalnega prebivalstva.
Ena takih organizacij je združenje Terre d'errance, v katerem opozarjajo, da ni mogoče govoriti o priseljencih in Franciji kot deželi azila, ampak o tavajočih brezdomcih, ki nimajo ali ne smejo kam. Tragičnih usod ljudi, ki so obtičali v okolju, v katerem nočejo biti, je veliko. Francoska policija za povrhu od časa do časa zapre kakšen skvot, aretira koga med prebežniki ali kar skupino, jim grozi z izgonom.
Načela in praksa
Francija je na strani (evropskih) držav, ki na deklarativni ravni obsojajo nasilje v drugih koncih sveta in so pripravljene pomagati, ni pa jim do tega, kakor je pogosto slišati kritike, da bi z odprtimi rokami sprejemale begunce. Močnejših tokov iz Sirije zdaj resda niti ne zaznavajo, po podatkih francoskega urada za zaščito beguncev in ljudi brez domovine je lani vložilo prošnjo za azil približno 640 Sircev (179 je bilo mladoletnih), medtem ko so jih v devetih mesecih letošnjega leta prešteli 841 (258 mlajših od 18 let).
Po pisanju La Croixa so v 95 odstotkih odobrili prošnje, odbili so le vloge ljudi, ki so se predstavljali za Sirce, a tega niso mogli dokazati. Sirski begunci v Franciji so prej kapljica v morje kot kaj več – ob statistiki, ki kaže, da jih je več kot dva milijona in da je po svetu razseljenih 4,5 milijona Sircev. Malo jih je tudi za francosko sliko priseljevanja, ki, med drugim, kaže, da še vedno prevladuje (ekonomska) družinska imigracija.
Se je pa lani, opažajo strokovnjaki, kar za desetino zmanjšalo zanimanje mladih tujcev za študij v Franciji. Razlog korenini v krizi in Sarkozyjevi okrožnici maja 2011, da je treba zamejiti tudi profesionalno imigracijo.
