Tiskane izdaje
Peking – Odnosi med Kitajsko in Evropsko unijo se vračajo v politične vode. Čeprav na vrhu G20 razpravljajo o financah in gospodarstvu, so v ozadju kitajske odločitve, ali bo sodelovala v reševalnem svežnju evrskega območja, predvsem politična tehtanja.
Če hočejo skladno s Konfucijevim naukom vzgojeni partijski voditelji komu dati košarico, ga najprej zasujejo z zvenečimi komplimenti. Tako je tudi predsednik Hu Jintao med srečanjem s francoskim kolegom Nicolasom Sarkozyjem v Cannesu izrazil prepričanje, »da ima Evropa vso potrebno modrost in sposobnost za odpravljanje dolžniške krize«, a je bil to samo uvod v glavno sporočilo. »Evropa mora sama reševati svoje probleme.« Kitajska za zdaj ostaja ob strani.
Podobnega mnenja je tudi Indija. Njen finančni minister Pranab Muherdži je v sredo novinarjem pojasnil, da je treba državam v razvoju zagotoviti dostop do skladov preko razvojnih bank, ne pa vsega porabiti za reševanje Evrope. Najprej bo njegova država opazovala, kaj bodo evropski voditelji naredili z Grčijo, šele potem se bodo odločili, ali se bodo pridružili »suplementarnemu financiranju«.
»Nismo prepričani o izidu, ker se je narava krize spremenila,« je za indijske medije izjavil visoki politik iz New Delhija. V tem se skriva samo bistvo dileme azijskih sil, ki dobiva hamletovske razsežnosti. Biti ali ne biti na evropskem trgu, vstopiti ali ne vstopiti v evropsko politično dramo?
Kitajska ne mara referendumov in grška grožnja, da bo z instrumentom neposredne demokracije spodkopala proces tesnejšega povezovanja EU, ki ga obvladujeta Nemčija in Francija, je azijsko silo pripeljala do neprijetne dileme.
Karkoli se je zgodilo v Cannesu, kakorkoli so se končali nočni pogovori med Sarkozyjem, kanclerko Angelo Merkel in premierom Jorgosom Papandreujem, EU po vsem tem ne bo več takšna kakor doslej. Za EU, ki bo zrasla iz tega, ima Peking jasne pogoje. Kitajski takoj priznati položaj tržnega gospodarstva, takoj odpraviti embargo na prodajo orožja iz leta 1989 in takoj odpreti poti, po katerih bodo evropske tehnologije potovale na vzhod, kitajski kapital pa tekel na zahod.
Da to ni tako preprosto, se je med drugim pokazalo, ko je Združenje nemške industrije BDI opozorilo EU, da ne sme politično popuščati Kitajski samo zato, da bi dobila njeno pomoč, in da ne sme dovoliti kompromisa v zvezi s pravicami do intelektualne lastnine. Evropski poslovni voditelji, zbrani pred začetkom vrha skupine G20, so v odgovor takoj navedli svoj politični pogoj, da mora Peking omogočiti popolno konvertibilnost juana in tako povečati sodelovanje kitajske valute v multipolarnem monetarnem sistemu. Za Kitajsko pa to ni samo vprašanje monetarne politike, marveč tudi partijskega nadzora.
Če Kitajska 20 odstotkov svojega blaga ne bi izvažala na trg EU, bi se Hu vrnil iz Cannesa brez glavobola. Tako pa se zaveda, da bo na koncu bogati beračici moral kaj dati, čeprav kitajska javnost že negoduje. »Tam živi veliko lenih ljudi,« je evropske probleme komentiral udeleženec internetnega foruma. »Čeprav bi jim Kitajska nič ne dala, Evropejci ne bi živeli slabše od nas. Sploh pa noben Evropejec ne bo umrl od lakote.«
