Tiskane izdaje
Z Nobelovimi nagradami za mir je pač tako, da je izbira njihovih prejemnikov precej subjektivne narave, zato odločitev norveškega Nobelovega odbora nikoli ne more zadovoljiti vseh. A čeprav se večina kritik sčasoma poleže, nekateri prejemniki razburjajo še dolgo po tem, ko jim je bilo prestižno priznanje že podeljeno.
Spregledani polomi
Pri iskanju spornih podelitev Nobelove nagrade se sicer ni treba vračati daleč v preteklost. Prav nasprotno, veliko prahu je, na primer, leta 2012 dvignila prejemnica Evropska unija. Medtem ko so se v Bruslju še ponosno trkali po prsih, so se mnogi po svetu osuplo spraševali, s čim si je (tedaj še) sedemindvajseterica zaslužila to priznanje.
»Za več kot šest desetletij prispevanja k promociji miru in sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi,« se je glasilo pojasnilo iz Osla, ki pa ni prepričalo tistih, ki jim spomin seže v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je evropska skupnost zgolj nemo opazovala prelivanje krvi in celo genocid na svojem balkanskem dvorišču, morijo pa je nato ustavilo šele ameriško posredovanje.
Podobne pomisleke glede upravičenosti EU do prestižne nagrade te dni vzbuja zaradi tragedije na Lampedusi znova osvetljena problematika nezakonitega priseljevanja na staro celino. V Bruslju se namreč bolj kot s pomočjo ljudem, ki so za beg iz pekla vojne in bede pripravljeni tvegati svoje življenje, ukvarjajo z gradnjo zidov, da bi jim preprečili prihod na evropska tla. Zaradi takšnega ravnanja je EU soodgovorna za neštete tragedije beguncev, kot taka pa se težko razglaša za promotorko in varuhinjo človekovih pravic.
Neizpolnjeno upanje
Komisija, ki podeljuje Nobelove nagrade za mir, je še bolj osupnila svetovno javnost tri leta prej, ko je med množico nominirancev izbrala ameriškega predsednika Baracka Obamo, in to manj kot devet mesecev po tem, ko se je vselil v Belo hišo (nominacija je bila vložena zgolj dvanajst dni po tem). Čeprav so v obrazložitvi izpostavili njegov prispevek k izboljšanju mednarodnega sodelovanja, je bilo jasno, da prvi temnopolti predsednik ZDA članov komisije ni prepričal s svojimi dejanji, ampak predvsem z upanjem, ki ga je prinašal obljubljeni obrat od konfrontacijske in brezobzirne politike njegovega predhodnika Georgea Busha mlajšega.
Toda že kmalu se je izkazalo, da je bilo upanje zaman. Obama, ki je medtem že pošteno zakorakal v svoj drugi mandat, je resda prinesel nov veter v odnose ZDA s svetom in končal ameriško vojaško ekspedicijo v Iraku, a je obenem prelomil svojo obljubo o zaprtju taborišča v Guantanamu, simbola ameriškega teptanja človekovih pravic v imenu obračuna s terorizmom, in nadaljeval Bushevo prakso zunajsodnih pobojev terorističnih osumljencev širom po svetu, še posebej pa na severozahodu Pakistana, kjer so brezpilotna letala šele pod njegovim poveljstvom začela množično sejati smrt z neba.
Nadaljevanje vojne pod Hindukušem in nedavno rožljanje z orožjem v Siriji sta le še dokaz več, da Obama ni nič manj vojni predsednik kot njegov predhodnik.
Mir, ki ga nikoli ni bilo
Le redki se ne bi strinjali s tem, da si tisti, ki bi mu uspelo rešiti bližnjevzhodni konflikt, zasluži Nobelovo nagrado za mir, toda podelitev priznanja palestinskemu voditelju Jaserju Arafatu, izraelskemu premieru Jicaku Rabinu in zunanjemu ministru judovske države Šimonu Perezu leta 1994 za mirovni dialog, ki je pripeljal do sporazuma iz Osla, je pokazala, da je bolje počakati, da spravni napori privedejo tudi do konkretnega napredka na terenu.
Že ob predstavitvi odločitve je bilo slišati glasne kritike na račun vseh treh prejemnikov: Arafata so v proizraelskem taboru razglašali za terorista, Rabin je bil deležen očitkov, ker je med vojaško kariero ukazal izgon Arabcev z območij, zasedenih v vojni leta 1948, aktualni izraelski predsednik Peres pa, ker je odigral pomembno vlogo pri razvoju jedrskega arzenala judovske države.
Še močnejše pomisleke pa vzbuja zapuščina takratnih mirovnih prizadevanj. Dve desetletji pozneje je spravni duh oselskega sporazuma davno pokopan, tako kot tudi njegova glavna akterja; Rabina je leto po tem, ko je prejel nagrado, ustrelil desničarski skrajnež, Arafat pa je leta 2004 preminil v sumljivih okoliščinah, zaradi česar so mnogi še danes prepričani, da so ga pravzaprav zastrupili Izraelci. Čeprav sta se sprti strani letos poleti dogovorili o obnovitvi zastalega mirovnega procesa, se uspeh zdi bolj oddaljen kot kdaj prej, saj je Izrael, kjer so v zadnjih letih na oblasti desničarski jastrebi, medtem obzidal okupirana območja in jih prepredel z naselbinami, Palestince pa obsodil na životarjenje v razmerah, ki v marsičem spominjajo na apartheid.
Od terorista do mirovnika
Še en izraelski prejemnik Nobelove nagrade za mir je razburil svetovno javnost leta 1978. Tedanji premier judovske države Menahim Begin jo je dobil skupaj z egiptovskim voditeljem Anvarjem Sadatom za sklenitev dogovora iz Camp Davida, na podlagi katerega sta državi leto pozneje sklenili mirovni dogovor in končali večdesetletne sovražnosti. Menahim je bil za mnoge neprimeren kandidat za nagrado, ker je med letoma 1943 in 1948 vodil militantno sionistično organizacijo Irgun, odgovorno za številne zločine nad arabskimi prebivalci mandatne Palestine; njeni člani so med drugim izvedli bombni napad na jeruzalemski hotel King David, v katerem je julija 1946 umrlo 91 ljudi, ter pokol okoli stotih prebivalcev palestinske vasi Deir Jasin aprila 1948.
Najtemnejši madež
Po mnenju mnogih najbolj kontroverzna (beri: nezaslužena) Nobelova nagrada za mir je leta 1973 šla v roke nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Henryja Kissingerja za njegov prispevek k sklenitvi pariškega mirovnega dogovora, ki je dve leti pozneje končal vojno v Vietnamu.
Vplivni svetovalec ameriških predsednikov Richarda Nixona in Geralda Forda za nacionalno varnost je bil namreč eden od ključnih pobudnikov tajne bombne kampanje ameriške vojske v Kambodži, s katero je Pentagon poskušal pretrgati logistične poti severnovietnamskih sil čez to državo, pomembno vlogo je odigral tudi pri utrjevanju diktatorskih režimov v Latinski Ameriki in njihovemu brutalnemu obračunavanju z levičarskimi političnimi gibanji in njihovimi simpatizerji, mnogim pa se je zameril tudi s podporo turške invazije na Ciper leta 1974.
Zaradi vsega naštetega je bil odbor za podelitev nagrade tarča ostrih kritik, češ da je s svojo odločitvijo priznanju odvzel ves ugled. Glede utemeljenosti izbire je povedno tudi to, da je Kissingerjev sonagrajenec, severnovietnamski revolucionar in diplomat Le Duc Tho, nagrado zavrnil. Še to, tega leta sta bila med nominiranci za nagrado tudi jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito in tedanji predsednik ZDA Richard Nixon, ki ga je leto pozneje s položaja odnesla afera Watergate.
(Ne)zasluženi poraženci
Razburjenja pa ne povzročajo samo kontroverzni prejemniki Nobelovih nagrad, ampak mnogokrat tudi nominiranci, ki nato med selekcijskim procesom niso izbrani. Med temi gotovo najbolj zbodeta v oči Adolf Hitler, ki ga je leta 1939 nominiral (nato pa nominacijo tudi umaknil) švedski poslanec E. G. C. Brandt, in Josip Visarjonovič Stalin, ki ga je leta 1945 zaradi »njegovih prizadevanj za končanje druge svetovne vojne« predlagal predvojni norveški zunanji minister Halvdan Koht, tri leta pozneje pa še češki profesor Wladislav Rieger.
Obstajajo pa tudi očitni kandidati, za katere vlada skoraj soglasno strinjanje, da bi si zaradi svojih zaslug za mir in sožitje med ljudmi zaslužili Nobelovo priznanje za mir, a ga kljub temu niso nikoli dobili. Na vrhu te lestvice je prav gotovo snovalec in vodja indijskega nenasilnega upora proti britanski kolonialni nadvladi, ki je leta 1947 pripeljal do osamosvojitve južnoazijske velikanke, Mahatma Gandhi. Kljub temu da je bil za prestižno nagrado nominiran kar petkrat (v letih 1937, 1938, 1939, 1947 in 1948), je ostal praznih rok, saj je izbornike januarja 1948 prehitel hindujski nacionalist, ki je s streli iz pištole končal njegovo življenje.
Poznejšo odločitev norveškega odbora, da tega leta ne podeli nagrade, ker »ni bilo primernega živega kandidata«, je mogoče razumeti kot posredno priznanje napake, ki ga je šele leta 2006 javno izrekel sekretar odbora Geir Lundestad: »Največji spodrsljaj v naši 106-letni zgodovini je brez dvoma to, da Nobelove nagrade za mir nismo podelili Mahatmi Gandhiju.«
