Tiskane izdaje
Vojna proti terorizmu se je začela v tej regiji. Tu se mora tudi končati, je dan pred sedmo obletnico napadov civilnih letal na ZDA, v katerih je umrlo skoraj tri tisoč ljudi, izjavil ameriški obrambni minister Robert Gates. Zaradi napadov na Svetovni trgovinski center v New Yorku in poslopje obrambnega ministrstva v Virginii 11. septembra 2001 so ZDA začele globalno vojno proti globalnemu terorizmu. Njena prva tarča je bil Afganistan, kjer so se skrivali organizatorji napadov - nekdanji ameriški zavezniki v boju proti Sovjetski zvezi, ki so jih bili izurili in financirali Američani sami.
Ameriški srd je bil strašen, želja po maščevanju pa tolikšna, da ju nazadnje ni mogla zaustaviti niti ponudba talibskega režima o izročitvi Osama bin Ladna in drugih voditeljev Al Kaide. Talibi so bili pragmatični, saj so bili že prej pripravljeni prodati njim tuje ekstremiste, ki so se začeli preveč vpletati v notranjo politiko Afganistana. O tem so se pogajali z Ameriki prijaznim diktatorskim režimom v Saudski Arabiji že v času predsednika Billa Clintona, a je kupčija propadla zaradi ameriškega povračilnega bombardiranja Bin Ladnovih oporišč v Afganistanu avgusta 1998, ki sta ga povzročila bombna napada na ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji.
Zato nekateri analitiki še danes trdijo, da poleg fantov Ronalda Reagana, ki so ustvarili Al Kaido, nosi del krivde za tragedijo, ki se je zgodila pred sedmimi leti, tudi Clintonova administracija. A do tragedije je prišlo že v času njegovega naslednika Georgea Busha, sina nekdanjega šefa obveščevalne službe Cia, službe, ki je znala zlo spočeti, za resna opozorila, da se otroci pripravljajo na očetomor, pa je bila gluha. Dejstvo je, da bi bili Američani lahko preprečili napade 11. septembra 2001, če bi bili prisluhnili lastnim obveščevalcem.
Po toči, ki jim je ni uspelo preprečiti, so začeli prepozno zvoniti v Afganistanu. A tudi to zvonjenje je bilo daleč od skrbno načrtovanega, saj jim je Bin Laden pobegnil v sosednji Pakistan. In namesto da bi oblast vse sile usmerila v iskanje državnega sovražnika številka ena, je raje odprla novo fronto v Iraku in jo svojemu narodu prodala kot nadaljevanje globalne vojne proti globalnemu terorizmu. Napadli so še enega starega prijatelja, ki jim je nekoč pomagal v boju proti islamističnemu režimu v sosednjem Iranu.
Zdaj je mogoče slišati velike zgodbe o sijajnih uspehih v vojni, za katero si še vedno niso izmislili pametnih razlogov, toda njene posledice so za temeljni cilj, ki so si ga zastavili pred sedmimi leti, katastrofalne. Al Kaida se je okrepila, deluje pa tudi v Iraku, kjer o njej v času režima Sadama Huseina ni bilo ne duha ne sluha. Vrsta ameriških raziskovalcev ugotavlja, da je zaradi vojne v Iraku, zaradi uradno dovoljenega mučenja osumljenih teroristov in zaradi žrtev med afganistanskimi civilisti (kolateralne škode) islamističnih terorističnih skupin v zadnjih letih celo več. Več je samomorilskih napadov, zaradi gnusnih prizorov nečloveškega ravnanja s priporniki v Abu Graibu ali Guantanamu pa so Al Kaidi in sorodnim organizacijam olajšali delo pri novačenju novih ubijalskih kadrov. To pa je žalosten nagrobnik za tistih skoraj tri tisoč nedolžnih ljudi, ki so pred sedmimi leti plačali najvišjo ceno za brezglavo mednarodno politiko svojih oblastnikov.
Iz petkovega tiskanega Dela
