Vrnitev normandijskega srečanja bližnje vrste

Več kot pet let trajajo oboroženi spopadi na jugovzhodu Ukrajine, v katerih je doslej umrlo skoraj 14.000 ljudi. Po treh letih premora so se danes voditelji Francije, Nemčije, Rusije in Ukrajine spet zbrali v Parizu, da bi poskusili najti rešitev krize, ki se utegne preleviti v še enega od posovjetskih »zamrznjenih konfliktov«.

V Parizu so se Emmanuel Macron, Angela Merkel, Vladimir Putin in Volodimir Zelenski pogovarjali o prekinitvi bratomorne morije na jugovzhodu Ukrajine, preden sta se prvič osebno srečala predsednika slovanskih držav, ki sta bili nekdaj bratski, v zadnjih petih letih pa sta v sovražnem razmerju. Več kot tri leta so minila, odkar so se zadnjič sestali voditelji normandijske četverice, ki je dobila ime po tem, da so se na začetku junija 2014 na pobudo tedanjega francoskega predsednika Françoisa Hollanda prav v tej regiji, kjer je takrat smetana državnih voditeljev praznovala 70. obletnico zavezniškega izkrcanja v drugi svetovni vojni, prvič skupaj posedli voditelji »prvih« dveh držav stare celine in dveh držav, ki sta se znašli v posrednem oboroženem spopadu.





Velikih pričakovanj pred tokratnim vrhom ni bilo. Po tako dolgem času abstinence je bil dogodek že sam vrh. A kakor so ves čas govorili v Moskvi, srečanja voditeljev nimajo smisla, če niso bili izpolnjeni dogovori s prejšnjih. O premirju in vzajemni odstranitvi oborožitve s treh vročih stičišč med uporniki in ukrajinskimi silami ter o podpori formuli nekdanjega nemškega zunanjega ministra in sedanjega predsednika države Frank-Walterja Steinmeierja so se voditelji normandijske četverice dogovorili že na zadnjem srečanju oktobra 2016, v Ukrajini pa potrebovali novega predsednika države, da so šele pred kratkim s stisnjenimi ustnicami (in ogromnim nasprotovanjem opozicije) tudi uradno sprejeli tisto, kar so s figo v žepu požegnale že prejšnje oblasti.

Nedotakljivi Minsk

Dilema Zelenskega je jasna. Kakor pravijo tudi neodvisni ruski analitiki, bi ukrajinske oblasti z izpolnitvijo minških dogovorov spremenile Donbas v alternativno, od Kijeva neodvisno središče vplivanja tako na notranjo kot zunanjo politiko države. Zato je ukrajinska želja, da bi te zahteve minških dogovorov spremenili, razumljiva. Prav tako je jasno, da je Moskva kategorično proti temu. »Njej odgovarja bodisi popolno izpolnjevanje dogovorov bodisi ohranitev 'statusa quo',« so ugotovili v zadnji številki ruskega časnika Kommersant. A sporazuma iz beloruske prestolnice sta postala takšna »mantra« tudi na Zahodu, da bi ukrajinske zahteve po njihovih spremembah tudi tam naletele na gluha ušesa. Ti problemi so tako globoki in neizrečeni, da bodo morali pripraviti še več vrhunskih srečanj, da bi o njih vsaj začeli razpravljati. Ni čudno, da so umirjeni analitiki že pred vrhom napovedali, kako bo njegov največji dosežek ta, da se bodo vsaj začele izpolnjevati želje Zelenskega o izmenjavi »vojnih« ujetnikov, kar ne bo vplivalo na politične odločitve o tem, kako izpolniti obveznosti o zagotovitvi »posebnega statusa« uporniških regij.

Izraelski načrt

Zelenskega so nekateri doma vnaprej napadli, da je že njegov pogovor z »agresorjem Putinom znak kapitulacije«, on pa je kritikom prejšnji teden odgovoril: »Lahko bi šlo tudi brez tega dialoga, a to bi bilo kot tek po trenažerju. Sicer izgubljaš kalorije, a premakneš se ne.«



O tem, kaj nameravajo ponuditi »Putinovim marionetam« v Donbasu, je prejšnji teden nekaj malega povedal njegov svetovalec Andrej Jermak. Na konferenci v Londonu je dejal, da je Kijev pripravljen dati več polnomočij tej regiji in večja pooblastila njihovim lokalnim oblastem, a v federalizacijo države ne bo privolil. Po njegovih besedah ima Zelenski že pripravljen »izraelski načrt B«. »Če ne bomo videli pripravljenosti Moskve za izpolnjevanje dogovorov iz Minska in zagotovitev miru v strogo določenih rokih, bomo zgradili zid in življenje bo teklo naprej,« je povedal Jermak.