Tiskane izdaje
Kandidatov, kot vselej, ne manjka. Za najvišjo funkcijo v Uniji se poteguje vsaj pol ducata pretendentov, praviloma tihih, a zato nič manj odločnih, prav toliko, če ne celo več zunanjih ministrov, pa mika položaj visokega predstavnika, ki odslej ne bo več »enočlanski orkester«, kot je Javier Solana, temveč se bo po lizbonski pogodbi lahko opiral na razvejano evropsko diplomatsko službo (ki pa jo je treba še ustanoviti). Meglo zakulisnega mešetarjenja, ki redno zastira konklave najvišjih državnikov, sta pretrgala samo luksemburški premier Jean-Claude Juncker in nekdanji komisar za zunanje odnose Chris Patten, saj sta edina med neuradnimi »nominiranci« javno izrazila pripravljenost za prevzem odgovornih zadolžitev.
Evropske državnike je še posebno presenetil kolega Juncker. Ne le z izjavo za pariški Monde, da bi sprejel funkcijo, če mu jo ponudijo, ampak tudi z ostro kritiko nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira in predsednika nizozemske vlade Jana Petra Balkenendeja, ki velja za nadomestnega kandidata, če bi bilo nasprotovanje Otočanu prehudo. Junckerjev vstop v politično »kampanjo«, nepričakovan in v nasprotju z navadnim dogovarjanjem v temnih kuloarjih, je močno vznejevoljil nekatere državnike, ki jim je Luksemburžan očitno zmešal kadrovske štrene. Še zlasti Gordona Browna, ki namerava - po zatrdilu BBC - v prihodnjih dneh voditi »aktivno kampanjo« za svojega predhodnika na Downing Streetu.
A bolj kot o imenih, ki se bosta naposled prikazali v belem dimu iz palače Justus Lipsius, bi morali evropski državniki razmišljati o profilu bodočih najvišjih predstavnikov. Torej, ali na čelu evropskega sveta potrebujejo osebnost, ki bo po svetu veljala za politično avtoriteto Unije, ali pa takšno, ki bo zgolj skrbela za pripravo in kontinuiteto dela ter za krepitev povezanosti in soglasja, kakor je zapisano v ohlapnem opisu »delovnega mesta« v lizbonski pogodbi.
Pred enako izbiro bodo najvišji politiki skupnosti tudi pri imenovanju visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko, saj se morajo odločiti med osebnostjo, ki bo znala uveljaviti ambicije Unije na svetovnem diplomatskem odru, in veščim iskalcem kompromisov med interesi članic, predvsem velikih. Si velmožje skupnosti želijo za predsednika moralno avtoriteto, vajeti diplomacije pa bi prepustili soustvarjalcu - in ne usklajevalcu - evropske zunanje in varnostne politike? Odgovori na te dileme bi zelo skrajšali seznam pretendentov, olajšali izbiro, predvsem pa pokazali, ali se bo z novo pogodbo dejansko povečal vpliv Unije na svetovnem odru.
Iz tiskane izdaje četrtkovega Dela.
