Vsakih 30 sekund se rodi otrok z okvaro

Peking - Prebivalci vasi Huaxi so se poleti 2005 odločno uprli oblastem. Za ta korak so se odločili, ker se je po tem, ko so v bližini njihove vasi zgradili tovarne pesticidov, fluoridov in insekticidov, občutno povečalo število prizadetih novorojenčkov. Ljudje so tukaj stoletja doživljali različne usode. Govorili so z barikad, s katerimi so zapirali poti onesnaževalcem, včasih pa se je tudi zgodilo, da se je komu rodil nezdrav otrok. Več kot dvesto takšnih otrok v enem letu pa je bil tudi za tiste najmanj osveščene nespodbiten dokaz, da tega ni kriva usoda, temveč nekaj, kar obstaja v zraku in vodi okoli njih.

Nato pa je konec prejšnjega meseca državna komisija za prebivalstvo in načrtovanje družine objavila rezultate večletnega proučevanja teh problemov in zapisala grozljiv stavek: »Vsakih 30 sekund se na Kitajskem rodi otrok s telesno okvaro, in to zaradi vse bolj onesnaženega človekovega okolja.« Prav nič od tega, kar je navedeno v tem poročilu, pa ne more biti nikakršna tolažba ne za mesta ne za vasi, saj je onesnaženost že presegla območne in razredne meje ter postal nov imenovalec v državi, ki se je šele nedavno izkopala iz uravnilovke splošne revščine.

Državna komisija pravzaprav ni povedala nič novega, saj kitajski zdravniki ta vse očitnejši pojav spremljajo že dolgo vrsto let. Tako je skupina strokovnjakov z univerze v Nanjingu, ki je spremljala 26.000 nosečnic v provinci Jiangsu, eni najbogatejših provinc v državi, ugotovila, da se je na Kitajskem od leta 2001 do leta 2006 - torej v komaj petih letih - število prizadetih novorojenčkov povečalo za 50 odstotkov. Vsako leto se zdaj rodi 1,2 milijona otrok s telesnimi okvarami. Kakor so opozorili, je za desetino prirojenih okvar krivo čedalje bolj onesnaženo okolje, še najmanj polovica vseh ostalih primerov pa je z onesnaževanjem vsaj delno povezana.

Najpogosteje se takšni otroci rojevajo z okvarami srca, kar je vsekakor posledica onesnaženega zraka. Številni otroci se rodijo z zajčjo ustnico, kar je prav tako povezano s slabim zrakom. Ker je mogoče takšno okvaro ugotoviti še pred rojstvom, starši v takšnih primerih pogosto zahtevajo prekinitev nosečnosti, zato je težko ugotoviti, ali bi lahko bila zajčja ustnica najbolj običajna posledica kitajskega industrijskega napredka, ki je pripeljal do tega, da zrak smrdi po kislini, reke pa postajajo fluorescenčno zelene.

Spontani splavi, prirojene okvare ...

Pred dvema letoma so se tudi strokovnjaki v provinci Shanxi, ki velja za kitajsko zakladnico premoga, odločili za preverjanje zdravja v nosečnosti in zdravja novorojenčkov. Sicer o tem že prej ni bilo nikakršnega dvoma, zdaj pa je tudi statistika potrdila, da povzroča nedovoljena količina drobnih delčkov v zraku nenormalno veliko število spontanih splavov, prirojenih okvar in smrti v prvih mesecih življenja. In čeprav so že takrat ugotovili, da je okoli 80 odstotkov od skupno 1,4 milijarde prebivalcev ogroženih zaradi onesnaženja, sta v najnovejšem poročilu državne komisije za prebivalstvo in načrtovanje družine posebej označeni provinca Shanxi in avtonomna pokrajina Notranja Mongolija, kjer pridelajo največ premoga, od katerega pa je po drugi strani odvisen največji del kitajskega industrijskega razvoja.

S tremi razvitimi rokami

Že pred časom so ugotovili, da se blizu termoelektrarn, ki na Kitajskem neusmiljeno spuščajo v zrak ogromne količine dima, rojevajo otroci, katerih teža je nižja od povprečne, poleg tega pa imajo zelo slabo razvito motoriko. Posamezni kitajski znanstveniki so zdaj končno spregovorili tudi o genetskih spremembah, ki jih povzroča industrijsko onesnaževanje. Ko se je nato v provinci Anhui leta 2006 rodil deček s tremi popolnoma razvitimi in gibljivimi rokami, je javnost zahtevala konkreten odgovor na neposredno postavljeno vprašanje: je to opozorilo, da je Kitajska stopila v deveti peklenski krog?

Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da se na svetu povprečno rodi od 3 do 5 odstotkov novorojenčkov s prirojenimi okvarami, strokovnjaki pa opozarjajo, da je primerjava praktično nemogoča, ker v različnih državah ta odstotek merijo na različne načine. Medtem ko nekateri upoštevajo samo nepravilnosti, ki jih opazijo ob rojstvu, drugi spremljajo tudi zgodnejši razvoj dojenčkov, nato pa med morebitne nepravilnosti prištejejo tudi tiste, ki se pojavijo šele mesece pozneje. Dejstvo pa je, da je Kitajska po vseh mogočih merili na zelo visokem mestu.

Cena gospodarske rasti

Posebna nevarnost pa se zdaj skriva v dejstvu, da zdravniki in strokovnjaki hvalijo vlado samo zato, ker je končno objavila to strahotno statistiko in priznala, kje se skriva jedro problema. To je sicer resda pomemben korak, vendar pa še zdaleč ne pomeni, da bo sam po sebi pripeljal do večjih vlaganj v varstvo okolja. Onesnaževanje je na Kitajskem samo en člen v korupcijski verigi in velikanski želji po tem, da se ohrani visoka stopnja gospodarske rasti, in to celo tam, kjer se je jasno pokazalo, da gre velik del domačega proizvoda za povečane zdravniške stroške. Seveda pa je oblasti težko pripraviti do tega, da bi se odrekle filozofiji »najprej razvoj in nato čiščenje«.

Številni Kitajci se sprašujejo, ali bo finančna kriza - ki se tukaj že kaže v tem, da je ostalo brez dela 25 milijonov ljudi, ta številka pa se bo letos povečala za še enkrat toliko nesrečnežev - na okolje vplivala pozitivno ali negativno. Pozitivno bi lahko vplivala zaradi tega, ker je znotraj gospodarskega svežnja osrednje vlade, ki znaša 586 milijard dolarjev, precejšen del namenjen ekološkim projektom, pa tudi zato, ker bodo številni onesnaževalci preprosto bankrotirali. Medtem ko na milijone nosečnic diha zrak v kriznem letu 2009, nihče zagotovo ne ve, ali bodo v imenu hitrega okrevanja znova zanemarili sredstva za varstvo okolja, pa čeprav se bo v teh 365 dneh rodilo več kot milijon otrok z različnimi telesnimi okvarami.

Vaščani Huaxija so dolge mesece dežurali na barikadah, nato pa so nanje poslali oboroženo policijo. Nekaj so jih aretirali, drugim so izplačali denarno nadomestilo, tretjim so zagrozili z zaporom in pretepanjem. Vsem pa so še enkrat ponovili partijsko zapoved - v imenu razvoja je treba trpeti celo usodo, ki nima nikakršne zveze s tradicionalnim pojmovanjem usode.