Vsakodnevno raketiranje, kaos in množice beguncev

Bitka za Alep: Ljudje so prepuščeni sami sebi in vladnemu bombardiranju.

Objavljeno
01. september 2012 21.10
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec iz Sirije
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec iz Sirije
Azaz – Čeprav pripadniki Svobodne sirske vojske obvladujejo velik del podeželja in vsa večja mesta ob meji s Turčijo, na samooklicanem »svobodnem ozemlju« še vedno divja vojna. Vladne letalske sile vsak dan napadajo tako položaje upornikov kot civilna naselja, proti (začasno?) zaprti turški meji pa se valijo kolone prestrašenih, travmatiziranih in lačnih beguncev.

V središču Azaza, točno tam, kjer je pred osemnajstimi dnevi režimska bomba ubila 40 in ranila 120 ljudi, je bilo v petek zjutraj zelo tiho. Starejša moška sta se sprehajala po ruševinah in bila popolnoma izgubljena. A nenadoma je završalo. Skozi ozko, z ruševinami in kupi snežno belega prahu posuto ulico je pridrvel majhen tovornjak, poln otrok. Na zadnjem delu tovornjaka se jih je gnetlo najmanj petindvajset. Nihče izmed njih ni bil starejši od dvanajst let.

»Bežimo. Dovolj imamo. Grozno je. Grozno … Danes je veliko ljudi umrlo. Vladna letala in helikopterji so zgodaj zjutraj v naši četrti porušili osem velikih hiš. V četrt so vstopili vladni vojaki,« je hitel pripovedovati pretresen voznik tovornjaka in povedal, da prihaja naravnost iz Alepa, kjer uporniki in vladne sile bijejo »bitko vseh bitk«, ki bo gotovo odločala o prihodnosti Sirije. »Odrasli smo se na hitro dogovorili in zbrali otroke. Povedali smo jim, da jih bomo takoj poslali v Turčijo. Njihovi starši so ostali v mestu. Moški se bojujejo. Ženske jih podpirajo. Zdaj pa moram naprej! Otroci morajo čim prej čez mejo,« je dihnil voznik. Ni se hotel predstaviti, saj večkrat na teden vozi na relaciji med Alepom in turško mejo. Boji se maščevanja.

Otroci so se s prsti, dvignjenimi v znak zmage, poslovili, a v petek gotovo še niso prestopili meje. Turška oblast je namreč začasno zaprla mejne prehode s Sirijo, kar je v preteklih dneh med tisoči in tisoči beguncev, ki na sirski strani meje v nevzdržnih razmerah in pod razžarjenim soncem čakajo na vstop v Turčijo, povzročilo veliko jeze in celo manjše demonstracije.

Število beguncev se skokovito povečuje. Še zdaleč ne le iz Alepa; tega je v poldrugem mesecu spopadov zapustilo že približno 220.000 ljudi. Vse več ljudi beži tudi iz Tal Rifata in podeželja, ki ga vladne sile vsak dan obstreljujejo iz bližnjega letalskega oporišča, o čemer smo se v petek še kako dobro prepričali tudi sami.

»Medtem ko tisoči bežijo v Turčijo, sem se jaz skupaj z ženo in štirimi otroki od tam včeraj vrnil. Prihajam iz Alepa. Dva moja brata sta v Svobodni sirski vojski, zato jaz skrbim za družino. Ko se je začela bitka za Alep, smo pobegnili v Turčijo. Mesec dni smo živeli v neki šoli v Kilisu. Nato je prišla policija in nas od tam pregnala. Vrgli so nas v umazano begunsko taborišče, kjer ni ničesar. Takoj sem se odločil, da se vrnemo. Bolje dostojanstvo v vojni kot ponižanje v miru,« mi je v zapuščeni srednji šoli v središču Azaza dejal 25-letni soboslikar Muhamed Hidžazi. V šoli se gnete približno 150 beguncev brez kakršnega koli statusa. V »osvobojenem delu« Sirije, ki smo ga prevozili podolgem in počez, nismo srečali enega samega mednarodnega humanitarnega delavca. Pomoči za begunce ni. Prepuščeni so sami sebi in režimskim bombam.

»Ne morem več. Utrujen sem, lačen in obupan. Tu skrbim za svojih trinajst otrok. Žena je bolna. Sorodnik, težak invalid, leži na betonskih tleh in že pet dni ne je. Bojim se, da bo danes umrl. Sami smo. Hoteli smo svobodo, zdaj pa nas izčrpavajo. Vsak dan padajo bombe. Tako je bilo v Alepu, tako je v Azazu. Nikjer nismo varni. V Turčijo nas ne pustijo. Nekaj dni smo čakali na meji. Vsi ste nas izdali. Vsi!« je bentil 56-letni Omar Raslen, voznik iz Alepa, medtem ko so njegovi številni otroci iz črne plastične vreče vlačili kose starega kruha. Nekdo jih je ponoči odložil pred vhodnimi vrati zapuščene šole.

»Svinjarija! Silijo nas, da postanemo psi. Zakaj nam nihče ne pošlje orožja ali vsaj zdravil in hrane, zakaj?!«