Tiskane izdaje
Dramatično zmanjševanje biotske raznovrstnosti, stopnjevanje posledic podnebnih sprememb, pomanjkanje vode, vnovično globalno soočanje s pičlimi zalogami in dražjo hrano, pretresljivi in večplastni obrazi svetovne revščine naj bi bila dovolj prepričljiva dejstva, da se tudi ekosistemsko, trajnostno preverijo etični in materialni temelji sodobne civilizacije.
Preživetveno in etično je najbolj zaskrbljujoče bliskovito zmanjševanje števila vrst, saj je biotska raznovrstnost ključni kazalec zdravja planeta. Po oceni biologa Wilsona s harvardske univerze na leto izumre okoli 27.000 vrst oziroma več kot tri vrste na uro! Filozofa Kirn (2004) in Ošlaj (2000) zaskrbljeno opozarjata, da človek prvič v vsej zgodovini razpolaga s tehnično silo in znanjem, s katerima lahko ogrozi tudi lastno prihodnost.
Hkrati velja podčrtati, da ob naraščanju cen nafte supermarketi in bencinske črpalke vse bolj tekmujejo za rodovitna kmetijska zemljišča, ki lahko proizvajajo hrano ali biogoriva (bioetanol, biodizel). Osemsto milijonov lastnikov avtomobilov je v letu 2005 glede energije za pogon tekmovalo za hrano z 1,2 milijarde prebivalcev, ki so živeli z manj kot dolarjem na dan. Globalne ekološke sledi človeštva za več kot 20 odstotkov presegajo zmogljivosti planeta, vsako leto se prepad poveča za najmanj en odstotek. Statistična povezanost med rastjo BDP na prebivalca in ekološkim odtisom držav sveta po ugotovitvah Vintar Mallyjeve (2006) kaže na visoko pozitivno korelacijo. Nadaljevanje dosedanjega načina rasti dohodkov in modela gospodarskega razvoja na račun sedanjega in še večjega preseganja nosilnih zmogljivosti planeta bo ogrozilo eksistenco prihodnjih generacij in pospešilo podnebne spremembe ter izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. V obdobju 2000-2050 pa naj bi se globalno gospodarstvo povečalo še za štirikrat. Zastavlja se zgolj retorično vprašanje: ali lahko tako obsežno svetovno gospodarstvo ustvari manj družbenih in okoljskih stresov kot sedanje, bistveno manjše?
Okolju nevaren model svetovnega gospodarstva
Zgodovinska primerjava »zakonskega« razmerja med okoljem in gospodarstvom v večini primerov ne kaže harmonije, kar zlasti velja za obdobje po industrijski revoluciji. Linearni gospodarski razvoj, zasnovan na predpostavki možnosti trajne količinske gospodarske rasti in povečevanja dobička, je v zgodovini človeštva povzročal okoljske poškodbe, degradirano okolje in izčrpavanje naravnih virov pa sta povratno pomembno negativno vplivali na gospodarstvo in kakovost življenja. Ekologisti izhajajo iz stališča, da je sedanji gospodarski sistem zasvojen s količinsko rastjo in z njo povezano prekomerno potrošnjo, zanika posledice v okolju, ne upošteva omejitev oziroma nosilnost naravnih sistemov, ekosistemske storitve pa nimajo cene.
Socializem je propadel, ker ni prepoznal ekonomske resnice in človekovih pravic, kapitalizem pa lahko propade, ker ne bo sposoben pravočasno prepoznati okoljske resnice. Ekosistemski kritiki prevladujočega in okoljsko agresivnega zahodnega modela gospodarskega razvoja opozarjajo na številne kritične značilnosti.
Napredek se razumeva v ozkem pomenu, predvsem kot naraščanje nadvlade nad naravo in rabe okoljskih virov zgolj z vidika koristi za človeško vrsto (instrumentalna vrednost narave). V ospredju je ekonomska (količinska) rast; model obravnava degradacijo okolja kot »neizbežno« posledico razvoja.
Individualna potrošnja se obravnava kot najpomembnejša sestavina človekove blaginje; ta se meri kot količina dohodka, ki omogoča nakupe dobrin in storitev. Razvojni model, zasnovan na individualni potrošnji namesto na krepitvi socialne kohezije, pelje v smeri naraščajoče neenakosti in nevarnosti ciklične recesije. Namesto na povečevanje skupne kakovosti življenja (npr. javnega izobraževanja, zdravstvene zaščite in varstva okolja) se razvojni model osredotoča na povečanje življenjskega standarda posameznika.
Gospodarski model ignorira dejstvo, da socialna stabilnost zahteva zaščito naravnih virov, saj degradacija naravnega okolja povzroča socialne motnje, povečuje ranljivost lokalnih skupnosti (npr. pri oskrbi s hrano) in slabša človekovo zdravje.
Tradicionalno razumevanje gospodarskega razvoja ne upošteva, da je razvoj gospodarsko razvitih držav zasnovan tudi na izkoriščanju naravnih virov t. i. tretjega sveta. To vodi k ustvarjanju revščine naravnih virov, kulture odvisnosti in uvajanju zahodnega, okoljsko destruktivnega modela, ki negira dolgo tradicijo gospodarjenja z naravnimi viri lokalnih skupnosti.
Razvojni model »spregleda« dejstvo, da visokopotrošniški zahodni življenjski stil z obremenjevanjem okolja presega absorpcijske zmogljivosti planetarnega ekosistema. Hkrati pa na planetu ni dovolj naravnih virov (vključno s sladko vodo), da bi vsi prebivalci sveta dosegli visoko in trajno potrošnjo. Okoljski kritiki torej podčrtujejo dejstvo, da zahodni gospodarski model ne upošteva omejitev gospodarske rasti, ki izhajajo iz zmogljivosti okolja (zlasti biosfere) in omejenosti količine naravnih virov. Tehnološki napredek lahko poveča učinkovitost rabe virov, okoljskih in prostorskih omejitev pa ne more preseči.
Več preberite v Sobotni prilogi.
