Tiskane izdaje
Vnetega revolucionarja z enim najbolj prepoznavnih obrazov dvajsetega stoletja, ki še danes krasi oblačila najstniških upornikov, je spremljal vse do 8. oktobra 1967, ko so bolivijski vojaki Cheja najprej ranili in ujeli, naslednji dan pa usmrtili. Urbano, eden od peščice gverilcev, ki se jim je takrat uspelo prebiti iz zasede, je pozneje sodeloval tudi v kubanskih vojaških ekspedicijah v Angoli in Nikaragvi, iz pogovora z njim pa je mogoče razbrati, da se je njegova vera v ideale revolucije z leti le še utrdila.
Upornikom ste se pridružili leta 1957, ko vam je bilo zgolj petnajst let. Kaj vas je vodilo k temu?
Ko smo se odhajali borit v gorovje Sierra Maestra z [bratoma] Fidelom in Raúlom [Castrom], Chejem, [Juanom] Almeidom in drugimi voditelji revolucije, tega nismo storili, ker bi nas družili neki skupni ideali in cilji, ampak predvsem zato, ker smo prezirali vojsko diktatorja [Fulgencia] Batista. Že v otroštvu smo velikokrat videli njegove vojake pretepati in mučiti ljudi ter uničevati njihovo lastnino, kar je v nas vzbujalo prezir do tiranije in nas vodilo v boj proti njej.
Bili ste soborec legendarnega Ernesta Guevare. Kako ste spoznali Cheja?
Spoznal sem ga aprila 1957 v gorah. To ni bilo nikakršno srčno in prijateljsko srečanje, saj je imel Che navado zasliševati vsakogar, ki se je pridružil upornikom. Ko sem prišel na vrsto, me je vprašal, kaj počnem tam, in odgovoril sem mu: »Enako kot ti.« »Dobro, torej ostani,« mi je dejal. Tako sem bil sprejet v njegovo enoto in kmalu mi je dodelil prvo nalogo: Fidelu sem moral prenesti neko sporočilo. Pot je bila zelo dolga in fantje, ki so to počeli pred menoj, so zanjo potrebovali dva dni. Jaz pa sem bil kmet, vajen dela in hoje, zato sem nalogo opravil še isti dan. Ko je Che to ugotovil, mi je dodelil kurirsko službo, po kakem mesecu sem postal član njegovega ožjega spremstva.
Kako bi kot njegov podrejeni in tovariš opisali Chejevo vlogo vojskovodja in politika?
Che je bil predvsem dober vojak in poveljnik. Vodil je kolono številka štiri v gorovju Sierra Maestra, pozneje je izvedel invazijo proti zahodu države, ki je bila precej podobna invaziji [legendarnega borca za kubansko neodvisnost iz 19. stoletja] generala Antonia Macea. Čeprav je imel zadnji več izkušenj, ni bila Chejeva invazija nič manj uspešna. Naša kolona je leta 1959 dobila ukaz, naj zavzame pomembno Batistovo vojaško oporišče in zapor La Cabaña, in to nam je uspelo. Che je vodil to operacijo, kot da bi študiral na najboljši vojaški akademiji na svetu. Zaradi njegove izjemne sposobnosti razumevanja situacije je bil izbran med voditelje revolucije. Fidel je za pomembne naloge med poveljniki pogosto izbiral prav Cheja; prvič zato, ker mu je zaupal in sta bila prijatelja, in drugič zaradi njegove izjemne sposobnosti vodenja.
Koliko časa ste preživeli ob boku Cheja Guevare?
Deset let in šest mesecev. Od aprila 1957 do oktobra 1967, ko je padel v Boliviji. V Sierra Maestri sem bil kurir in Chejev pomočnik, med invazijo proti zahodu sem postal njegov osebni varnostnik. Po zmagi revolucije sem dobil priložnost za študij. Dotlej namreč na Kubi ni bilo dovolj šol. Sam sem imel ob zmagi revolucije čin nadporočnika, vendar kljub temu nisem znal ne brati ne pisati, zato mi je Che ukazal, naj se grem šolat, saj je verjel, da lahko le izobraženi ljudje koristijo družbi. Tudi zdravstvo je bilo pred zmago revolucije v izjemno slabem stanju. Moja mati je, na primer, umrla med porodom pri 28 letih, ker ni bilo ustrezne zdravstvene oskrbe. Takrat je umrl tudi moj edini brat Urbano, čigar ime sem pozneje prevzel.
Kakšen je bil Che na osebni ravni? Po poročanju nekaterih virov je bil veliko bolj kot kompromisom privržen konfrontaciji.
Sam menim popolnoma nasprotno. Bil je velik človekoljub. Če bi mu že moral pripisati kakšno pomanjkljivost, bi bila to prav njegova pretirana človečnost. Poleg tega je bil tudi zelo zahteven, strog. Imel je dober smisel za humor, bil je dober pesnik, ni pa znal plesati in peti. (smeh)
S kakšnim ciljem ste odšli v Bolivijo?
Che je bil strasten zagovornik Fidelove politike in idealov ter revolucije na Kubi. Zagovarjal je idejo, da je treba ustvariti tudi številna druga središča upora v Latinski Ameriki in širše. Predvsem z dvema ciljema: osvoboditi zatirane narode in preusmeriti neposredno agresijo ZDA s Kube na druge države v regiji in po svetu.
Opišite nam, prosim, težave, s katerimi ste se morali spoprijeti v tej državi. Kateri so ključni razlogi, zaradi katerih vam je spodletelo?
Eden izmed glavnih razlogov je bila izdaja generalnega sekretarja bolivijske komunistične partije Maria Monjeja. Priskrbeti bi nam moral prostovoljce za uporniško gibanje ter sredstva za nakup orožja in logistično preskrbo, toda ko smo prišli v Bolivijo, so se razmere povsem spremenile in vse njegove obljube so bile neizpolnjene.
Nam lahko opišete, kaj se je dogajalo tistega tragičnega 8. oktobra 1967?
Ta dan smo se po nočnem pohodu ustavili okrog šeste ure zjutraj, nakar je Che poslal tri izvidniške skupine ob bližnji reki. Ena izmed njih se je zelo hitro vrnila in nam sporočila, da je na vrhu pred nami bolivijska vojska. Vojake so videli tekati naokrog, kar je pomenilo, da že vedo, kje smo. Che je poklical nazaj tudi drugi izvidniški skupini, zbrali smo se in se spustili nekoliko nižje proti reki, nato pa je, tako kot ponavadi, določil lokacijo, kjer bi se dobili po akciji, če bi se medtem kdo izgubil.
Ob desetih dopoldne sem ga zadnjič videl in zadnjič govoril z njim. Poslal je pome in mi naročil, naj s soborcem »Pombom« odidem do reke in se namestim približno 200 ali 300 metrov nad njo. To sva tudi storila. Okoli enih so odjeknili prvi streli, nato se je vnel srdit boj. Bilo nas je sedemnajst, od tega za boj sposobnih le enajst, saj so bili preostali bolni oziroma ranjeni, bolivijska vojska je nad nas poslala kar dve diviziji (četrto in osmo), kar pomeni, da je bilo razmerje v številu vojakov približno sto proti ena v njihovo korist.
Boj je trajal vse do šeste ure popoldne, že ob dveh sem poslal dva vojaka po Cheja. Eden od njiju je padel, drugi se je vrnil in povedal, da se je Che odločil, da se umaknemo nižje ob reki. To je bilo težko zaradi velikovladnih vojakov, vendar nam je v varstvu dima, ki se je dvignil ob eksplozijah, uspelo. Ko smo prišli na kraj, kjer naj bi se dobili s Chejem, smo tam našli le njegov nahrbtnik, plašč in kirurško opremo. Nato smo se umikali naprej in hodili vso noč do točke srečanja, za katero smo se dogovorili pred akcijo.
Šele pozneje smo ugotovili, da je bil Che v spopadu z bolivijskimi vojaki ujet. Enemu izmed ranjencev je dal radijski sprejemnik, ki naj bi mu krajšal čas, in po njem smo izvedeli za Chejevo usodo. Med poslušanjem jutranjih radijskih novic smo namreč slišali, da je bil ranjen, ujet in zaprt. Zbudil sem kolege, čakali smo do enih popoldne in takrat so po radiu sporočili, da je Che Guevara hudo ranjen, kar je bila seveda zgolj priprava na razglasitev njegove smrti, saj so že dobili ukaz, naj ga ubijejo. Ob osmih zvečer so nato sporočili, da je umrl.
Akterjev kubanske revolucije se pogosto drži idealizirana podoba nekakšnih romantičnih borcev za svobodo in enakopravnost. Kako danes, iz časovne distance, gledate na tedanje dogajanje?
Borci kubanske revolucije smo bili vse prej kot romantični, bili smo predvsem realni. V prvi vrsti zaradi uporabe oborožene sile. Danes namreč ne govorimo več o oboroženem boju. Narodi Latinske Amerike so se na srečo zbudili, kar je napovedoval že Che. To se danes dogaja v regiji, v državah, kakršni sta Venezuela in Bolivija. Ves kontinent se povezuje in to je tisto, kar nam je v tistem času manjkalo. Danes se vsi borijo po svoje, toda z razumom, z idejami. In te so tudi dediščina Cheja Guevare in njegovih idej.
Je danes med mladimi na Kubi še občutiti kaj nekdanjega revolucionarnega zagona? So pripravljeni prevzeti vaše breme in nadaljevati vaše delo?
Pri mlajših generacijah vidim celo več duha in privrženosti idejam revolucije. Naša mladina je pripravljena nadaljevati revolucijo takrat, ko nas, starih borcev, ne bo več. Danes so skoraj vsi ministri in ministrice otroci revolucije, potomci revolucionarjev. Prepričan sem, da bi tudi zdaj vsi mladi na Kubi dali življenje za revolucijo, če bi bilo to potrebno. Ker se je 30.000 mladih Kubancev borilo v Angoli in da so mnogi med njimi dali življenje za drugo državo, si lahko predstavljate, kaj bi šele bilo, če bi branili Kubo.
