Tiskane izdaje
Berlin – Nauk iz dolžniške krize je, da mora EU in še zlasti denarna unija dobiti nove in trdne temelje, če hoče učinkovito ustaviti ekscesno zadolževanje, ki na koncu ogroža vse.
Neučinkovito proračunsko usklajevanje bi zamenjala stroga pravila, odpoved delu suverenosti in prave sankcije. Spreminjanje pogodb je na maratonskih pogajanjih v Bruslju v senci najbolj žgočih in aktulanih vprašanj, kakršna so kapitalske injekcije bankam, delni odpis dolgov in krepitev kriznega sklada EFSF.
V Berlinu, kjer so v preteklosti zavračali globlje posege v lizbonsko pogodbo, češ da so preveč politično zapleteni in dolgotrajni, so v zadnjih mesecih obrnili ploščo. Kanclerka Angela Merkel je recimo začela zatrjevati, da spreminjanje pogodbe ne bi smelo biti tabu. Še več, po njenih besedah ni nikjer zapisano, da mora prenova pogodb vedno trajati deset let.
Cilj Berlina pred začetkom nedeljskega vrha je bil, da bi krepitev podlage denarne unije trdno zasidrali na dnevni red evropskih razprav in da bi se nato evropska politika redno vračala k tej temi. Prvi predlogi bi lahko bili pripravljeni že do pomladi. Na evropski ravni so postopki za globlje posege v pogodbo zapleteni.
Povsem negotovo je, v katero smer bo šlo postavljanje novih temeljev. Večkrat se je omenjalo, da mora območje evra s tesnejšim povezovanjem gospodarskih in proračunskih politik postati fiskalna unija. Takšne zahteve po oblikovanju politične unije, brez katere skupna valuta ne more uspešno delovati, je Nemčija (v času kanclerja Helmuta Kohla) postavljala že pred uvedbo evra, a Francija na takšno odpovedovanje suverenosti še ni bila pripravljena.
Cilj posegov v ustavo bi bil zagotoviti učinkovito spoprijemanje s pravimi vzroki krize. Merklova je že večkrat omenila zamisel, po kateri bi evropska komisija ali druge članice lahko tožile državo, ki vztrajno krši pakt stabilnosti. Zamisli za novo pogodbo je začel zagovarjati vodja nemške diplomacije Guido Westerwelle, na primer, da bi morala EU ali rešilni sklad v skrajnem primeru dobiti pravico za neposredno vpletanje v proračune držav, ki ne izpolnijo ciljev.
Odhajajoči glavni ekonomist ECB Jürgen Stark je zagovarjal rešitev, po kateri bi vsaka država, ki se hoče na novo zadolžiti za več kot tri odstotke BDP na leto, morala dobiti soglasje drugih članic.
Kroži tudi ideja, da bi EU dobila posebnega varčevalnega komisarja. Tudi predsednik ECB Jean-Claude Trichet je že pred meseci zagovarjal svojo vizijo evropskega finančnega ministra. Če bi tak minister, komisar ali katera evropska institucija imela konkretne pravice posegati v javne finance držav, bi se v skladu z doktrino nemškega ustavnega sodišča pri več sodbah utegnile pojaviti težave. Glede nove pogodbe je sicer veliko načelnih vprašanj.
Brez krepitve demokracije na evropski ravni bi bil prenos pristojnosti na bruseljske organe kočljiv. S takim korakom bi se še bolj okrepila delitev znotraj same EU. Predsedujoča EU Poljska s precejšnjim nezadovoljstvom spremlja razprave o novi pogodbi.
