Tiskane izdaje
Med ducatom ljudi, ki sem jih naključno ustavila na praških ulicah, ni niti eden nasprotoval češkemu predsedstvu, kar sicer še ni reprezentančni vzorec, a vseeno nekaj pove o sedanjem razpoloženju v državi, ki bo v prvi polovici leta vodila EU. »Čehi najprej niso bili posebej razburjeni zaradi vodenja EU, a jih je kasneje vzpodbudilo francosko omalovaževanje čeških sposobnosti,« ocenjuje Bettina Lobkovic, ki je kot švicarska državljanka govorila v imenu moža Čeha. »Poleg tega so morali opazovati, kako so Slovaki dobili evro, oni pa ne, kar jim tudi ni všeč. Mislim, da se je leta 1992 Klaus odcepil od Slovaške prav zato, ker ni želel njihovega gospodarskega bremena, zdaj pa jim gre skoraj bolje kot nam.«
Če Slovakov morda ne morejo loviti po gospodarski rasti, pa lahko njim in vsej Evropi vseeno pokažejo, kaj zmorejo v EU, si morda mislijo v Pragi, pa čeprav nad konservativno vlado Mireka Topolaneka še vedno visi meč nezaupnice in si nihče tudi ne upa napovedovati, ali se bo predsednik Klaus vzdržal svojih izzivalnih proti-EU izjav. Češka je povrh tega poleg Irske edina članica EU, ki še ni ratificirala lizbonske pogodbe, politiki, ki v tej polovici leta vodijo EU, pa so se kljub tem grehom in pomanjkljivostim dela vseeno lotili z vso energijo in prizadevanjem. Svoj evropski program so označili s tremi angleškimi E-ji: ekonomija, energija in zunanji odnosi, a so se hkrati že vnaprej pripravili tudi na presenečenja. Eno izmed njih je tokrat izraelsko bombardiranje Gaze po Hamasovih raketnih napadih na njihovo ozemlje in zunanji minister Karel Schwarzenberg se že pripravlja na diplomatsko posredovanje skupaj s svojimi evropskimi zunanjepolitičnimi kolegi. Schwarzenberg je posebej zanimiva osebnost med evropskimi diplomati, princ po očetu in materi izvira iz najvišjih evropskih aristokratskih dinastij, a je kot dolgoletni prijatelj nekdanjega predsednika Vaclava Havla sodeloval pri čeških začetkih demokratizacije.
Češka diplomacija se je hitro spopadla tudi z energetskim sporom med Rusijo in Ukrajino, v soboto popoldne je podpredsednik vlade in koordinator za evropska vprašanja Alexandr Vondra skupaj z enim od vrhovnih direktorjev Gazproma Aleksandrom Medvedjevom na hitro sklical tiskovno konferenco, na kateri je poskusil vsem stranem nakazati, da je bolje, da čimprej rešijo problem. »Na voljo imamo tudi druge ukrepe,« je Vondra namigoval na zagotovitev alternativnih energetskih virov za Evropo.
Zmanjšanje evropske energetske odvisnosti - v primeru plina od Rusije, ki je s svojo energetsko močjo že izsiljevala sosednje države - je ena osrednjih postavk češkega predsedovanja EU, pri svojem tretjem E-ju, zunanjih odnosih, pa bo pri tem najverjetneje dobila tudi vso podporo ZDA. V poslanici ministrskega predsednika Topolaneka ob začetku predsedovanja je namreč med zunanjimi odnosi na prvem mestu zapisan poudarek na transatlantskih odnosih, ki so za češko vlado bistvenega pomena za varnost in gospodarsko sodelovanje. Na domačem političnem prizorišču bo vlada to poudarjala s poskusom ratifikacije sporazuma z ZDA o namestitvi protiraketnih radarjev v vojaškem oporišču Brdy v parlamentu in bo, kot kaže, prav s tem pogojevala tudi vrsto evropskih programov, ne nazadnje ratifikacijo lizbonske pogodbe, ki je veliko bolj kot konservativcem blizu socialdemokratski opoziciji. Konservativna češka vlada ima v parlamentu le majavo večino.
Češka javnost je glede vprašanja radarjev, ki naj bi skupaj s prestrezniki na Poljskem Evropo varovali pred morebitnimi napadi držav kot Iran ali Severna Koreja, razdeljena, tako kot v vprašanju predsedovanja EU pa tudi pri radarjih vladi pomaga spomin na manj srečno preteklost. V minulem letu so Čehi obeleževali štirideseto obletnico, odkar so tanki Varšavske zveze poteptali poskuse demokratizacije in narodne prebuditve in nasprotovanje radarjem se je tedaj zmanjšalo. Čeprav mnogi še naprej nasprotujejo, pa so na primer v soboto po strmih ulicah vladnega brega Vltave do predsedniškega gradu divjali vojaškim podobni džipi združenja lastnikov teh vozil, ki so nanje razobesili ameriške zastave in pozive, naj parlament glasuje za radarje.
Druga postavka zunanjih odnosov, kot jih vidi češko predsedovanje EU, pa bo prizadevanje za odpiranje organizacije proti vzhodnoevropskim državam in nadaljevanje širitve EU. »Želimo nadaljno integracijo Zahodnega Balkana,« piše v premierovi poslanici državljanom EU in naloga slovenske diplomacije, ki bo v samem središču spora o hrvaškem približevanju, je, da razloži, zakaj morajo te države vstopiti v EU brez spornih meja in s tem povezanih morebitnih prihodnjih konfliktov.
Največji izziv češkega predsedovanja pa bo verjetno tretji E iz vladnega evropskega programa, spodbuda gospodarstvu, ki ima težave po vsej zemeljski obli. »Naša ekonomska ambicija je povečati evropsko konkurenčnost in izboljšati potrošniško zaupanje, a tudi zaupanje malih in srednjih podjetij v tržnem gospodarstvu, učinkovito in razumno ukrepati pri gospodarski krizi, nadaljevati z liberalnimi reformami proračunske in druge politike EU, še posebej skupne kmetijske politike, in tako povečevati zaposlovanje,« piše v češkem evropskem programu. Za majhno državo, kakršna je v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi tudi Češka, so to vsekakor veliki gospodarski izzivi in ni nujno, da bodo z njimi soglašali v vseh EU prestolnicah.
Če se bodo lotevali skupne kmetijske politike, bodo morda razjezili tudi Francoze, ki z evropskimi subvencijami še posebej velikopotezno ščitijo svoje kmete. Večina češke javnosti se zaradi tega ne bi preveč razburjala, francoskemu predsedniku Nicholasu Sarkozyju še danes ne morejo odpustiti, da je zaradi domnevnega češkega kaosa razmišljal celo o prevzemu češkega predsedovanja. Najlepše češko maščevanje pa bo seveda, če se jim bo posrečilo dokončati mandat brez večjih težav, morda pa celo s kakšnim prepričljivim zunanjepolitičnim ali gospodarskim uspehom. Premier Topolanek bo zato v ponedeljek preurejal svojo vlado, a tudi v upanju, da mu bo to pomagalo preživeti vsaj do konca evropskega mandata.
