Tiskane izdaje
Peking − Vprašanje »črnega denarja« je dobilo v Indiji vse druge barve, potem ko je jogijski guru Baba Ramdev v ponedeljek proti poslopju parlamenta v New Delhiju popeljal veliko skupino demonstrantov.
Z igrišča Ramlila Maidan se je napotilo več tisoč ljudi, in to pod vodstvom lepega svamija, ki je v oranžnem oblačilu sedel na strehi avtomobila. Večja ko je bila množica in bolj ko so plapolale zastave v rokah nezadovoljnežev, bolj so opozicijske stranke, ki jih vodi BJP (Bharatija Džanata Party oziroma Indijska ljudska stranka), izražale podporo njihovi zahtevi po tem, da se mora »črni denar« vrniti v Indijo.
Hkrati so tudi policisti postajali vse bolj napeti, saj priljubljeni jogi ni upošteval opozorila, da demonstracije uradno niso dovoljene. Ko se je Baba Ramdev s svojimi privrženci približal zakonodajalcem, so jih pripadniki posebnih enot strpali v avtobuse in jih odpeljali v zapor.
Za vse politične struje, ki so leto in pol pred naslednjimi volitvami že začele kampanjo proti vladajoči koaliciji, izid tega pohoda ne bi mogel biti boljši. Kongresna stranka se je izkazala za največjo oviro domnevnemu boju proti korupciji, Baba Ramdev pa je dobil na videz neizpodbiten razlog za ustanovitev svoje stranke, čeprav je vse do zdaj trdil, da to še zdaleč ni njegov namen.
Podobno kot je že znani ghandijevec Anna Hazare pograbil amorfno temo indijske korupcije, jo oplodil z večno potrebo tamkajšnjega srednjega razreda po družbeni pravici in vse to spremenil »iz protesta v gibanje od vasi in mest do celotnega naroda«, tako je Baba Ramdev za središče svoje družbene in vse bolj tudi politične dejavnosti izbral problem, ki ga še dolgo ne bo mogoče zgrabiti ne za glavo ne za rep: »črni denar«.
Gre za ogromne količine denarja, ki je bil zaslužen nezakonito, oziroma za denar, ko so ga preprosto »umaknili« v tuje banke, ne da bi plačali davek. Različni viri omenjajo različne številke, vendar pa nekateri trdijo, da je v igri kar 9000 milijard dolarjev, velik del te vsote pa da je shranjen v švicarskih bankah, kar samo po sebi pomeni, da je denar na zelo varnem in diskretnem kraju. Hkrati pa to pomeni tudi to, da je mogoče v različnih kampanjah, protestih in gibanjih dokaj poljubno govoriti o velikanskih vsotah, saj se takrat, ko določene trditve ni mogoče preveriti, odpre velik prostor za špekulacije z nepotrjenimi dejstvi in manipulacije z množičnimi čustvi.
Ko se je začel Baba Ramdev ukvarjati s spreminjanjem sveta, je novinarjem v enem od intervjujev dejal, da obstajata dva načina reforme sistema. Eden od načinov je, je dejal, neposredna vključitev v politiko. Drugi pa je ta, da javnost na vlado izvaja tako silovit pritisk, da se politiki preprosto morajo odgovorno vesti. Možu, ki je javnost pridobil z jogijskim tolmačenjem globalnih konspiracij ameriških multinacionalnih družb, je bil ta drugi pristop seveda veliko bližji.
Baba Ramdev se je leta 1965 rodil v indijski državi Harjana kot Ramkrišna Jadav. Zelo zgodaj se je začel ukvarjati s proučevanjem sanskrta in joge ter se umaknil iz posvetnega življenja in postal svami (verski učitelj, ki živi kot menih). Na drugi strani njegove osebne skromnosti je naraščal njegov jogijski imperij v obliki družbe, ki se je začela širiti tudi izven indijskih meja in je postajala vse bolj podobna nekakšni mešanici vzhodnjaške duhovnosti in zahodnjaške trgovine.
Težko je reči, kaj so njegovi resnični motivi za spodbujanje indijskih množic proti »črnemu denarju«, vendar pa lahko v Baba Ramdevu zlahka prepoznamo enega od akterjev sodobnega indijskega populizma. Svojo moč črpa iz vakuuma, ki je nastal med nemočjo demokracije, da bi ohranila socialno pravico, in vitalnostjo korupcije kot učinkovitega kanala delovanja v vseh življenjskih sferah. »Mnogi pravijo, da nimam programa,« je prejšnji teden dejal Baba Ramdev. »Moj program je rešiti državo.. od sedanjega premiera [Manmohana Singha] zahtevam, da pokaže politično iskrenost in voljo ter se loti problema črnega denarja.«
Ko je sredi olimpijskih iger, na katerih je Indija osvojila dve srebrni medalji, štiri bronaste in nobene zlate, Baba Ramdev izjavil, da bi »zlato zagotovo končalo v indijskih rokah, če bi obstajalo olimpijsko tekmovanje v korupciji«, se je množica njegovih privržencev povečala za toliko Indijcev, kolikor jih je tudi v športnem neuspehu velike dežele videlo metastaze nezdrave morale. Vendar pa je moral biti tudi on pozoren na očitke določenega dela javnosti, ki je ost njegovega aktivizma obrnila nazaj − k jogijevi televizijski oddaji, njegovemu poslovnemu letalu in škotskemu otoku, ki mu ga je podaril britanski par indijskega rodu, da bi tam ustanovil podružnico svojega joga centra.
Medtem ko je Baba Ramdev iz pripora sporočal, da bo gibanje nadaljevalo svojo pot, ker »se ga Kongresna stranka zelo boji«, je Anna Hazare napovedal, da bo kljub vsemu ustanovil politično stranko, ki jo bodo predstavili 2. oktobra − na dan, ko je bil rojen Gandhi. Vprašanje je, ali bo šel po isti poti tudi jogijski guru, ki se tako kot Anna Hazare zateka h gladovni stavki kot načinu izražanja svojega stališča do pasivnosti vlade pri odpravljanju korupcije. Še večje vprašanje pa je, ali je politično delovanje brez političnega programa vitaminska injekcija za indijsko demokracijo ali ubijanje demokratičnih vrednot ter inštituta komunikacije. Baba Ramdevu še vedno ostaja meditacija kot izhod iz zapora človeške slabosti. Njegovim privržencem ostaja praznina.
