Tiskane izdaje
Namesto da bi se v Srbiji spraševali, kaj ali kdo ustvarja razmere, ki povzročajo katastrofalno gospodarsko in socialno stanje v državi, za to potrebno energijo brezplodno sproščajo prek narodnega diferenciala. Če je v nekdanji Jugoslaviji eden redkih dejavnikov družbene kohezije postala nacionalna zavest, da drug drugega izkoriščajo bratski narodi, se v Srbiji zatekajo k populizmu, ki ga črpajo iz enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova in prizadevanja za večjo avtonomijo Vojvodine. V primeru srbske severne pokrajine gre predvsem za medsebojni boj politokratskih frakcij, ki se kaže v vladavini strani neba ali v zgodovinskih interesih srbskega naroda. Srbski živelj po eni strani z obema rokama sprejema tolmačenje, da centralistična ureditev omogoča, da v Srbiji vlada Jug Severu, medtem ko povsod drugod po svetu vlada Sever Jugu, po drugi strani pa padajo na plodna tla izjave nacionalistov, da bodo uredbe načrta o decentralizaciji Srbije omogočile, da Vojvodina postane država v državi.
V Srbiji bodo z zakonom o utrditvi pristojnosti avtonomne pokrajine in posebnim statutom Vojvodini vrnili le večino pristojnosti, ki jih je že imela v nekdanji SFRJ. Vladni načrt ne vključuje elementov državne suverenosti, kar pomeni, da ne bo imela zakonodajne, izvršne in sodne oblasti. Čeprav v vladajoči koaliciji prevladujejo politiki, ki so jih polna usta decentralizacije, regionalizacije in evropskih integracij, zagovorniki nekdanje avtonomije Vojvodine nimajo partnerja v Beogradu. Navsezadnje je predsednik Srbije Boris Tadić proti pravnim rešitvam, ki bi ogrozile centralne funkcije v državi. Zato je opozoril, da Demokratska stranka nikakor ne bo dovolila, da bi se pravne rešitve o statusu Vojvodine in njenih pristojnostih približale rešitvam ustave iz leta 1974. S tega zornega kota ne preseneča, da se bitka za avtonomijo Vojvodine ni bíla v Novem Sadu, temveč v Beogradu. Več kot leto dni je bilo treba samo za preboj v vladajoči Demokratski stranki, ker se veliko njenih članov glede razumevanja ureditve Srbije ne razlikuje od radikalcev ali narodnjakov.
Načrt o decentralizaciji bo Vojvodini prinesel predvsem večjo možnost samoodločanja, ki bi lahko prispevala h gospodarskemu razvoju pokrajine. Vojvodinski živelj se je na zadnjih volitvah večinsko izrekel za proevropsko politiko in proti radikalizmu, ki v severni srbski pokrajini ni nikoli naletel na opazen odziv. Ker so bile v Vojvodini separatistične zamisli vedno marginalnega pomena, so kritike nacionalistov, da bo Vojvodina odšla po poti Kosova in se začela nagibati k neodvisnosti, privlečene za lase. Za notranjepolitično rabo so tudi izjave prvaka Demokratske stranke Srbije Vojislava Koštunice, češ da je seperatistični duh ušel iz steklenice.
V Srbiji je še vedno najpomembneje, da se politiki in navadni smrtniki izjemno zanimajo za svoj narod, da so vanj zaljubljeni do ušes, da živi v njih nacionalni ponos in da ne zaspi nacionalna zavest. Zato Srbija nikoli ne bo priznala neodvisnosti Kosova, kakor zagotavlja njen državni vrh, Vojvodini pa je za spoznanje premaknila skrbno varovane meje, vendar se ji bo kljub temu še dolgo kolcalo po nekdanji avtonomiji. Če je narod praviloma državotvoren pojem, je srbski narod končni cilj, edina svetinja in najvišja ideja hkrati.
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela
