Tiskane izdaje
V takšnih okoliščinah se je v Bruslju začelo šolsko leto. Po marčevskem popolnem zaprtju šol so junija sicer vpeljali delni pouk s številnimi omejitvami, a s 1. septembrom je stekel v celoti. Maske so obvezne za učitelje in učence višjih razredov (meja je pri dvanajstih letih). V prvih dneh so bile predvsem pred vrtci dolge vrste staršev, ki pridejo iskat majhne otroke. Ker v Belgiji velja, da otroci veliko manj širijo okužbe kot odrasli, imajo glede šol kar optimistične napovedi. Kaj vse bi se lahko zapletlo v prihodnjih mesecih, oblasti raje ne obešajo na veliki zvon.
Belgijski strokovnjaki v povezavi s covidom-19 napovedujejo jesenski vihar. Vsaj gibanja v zadnjih dveh tednih so prinesla nekaj olajšanja, saj se je rast števila novih okuženih začela umirjati. Kljub temu Bruselj, ki je kot gostitelj več institucij EU in središče odločanja neuradna evropska prestolnica, ostaja na številnih rdečih seznamih visoko tveganih območij. Kako bodo lahko v takšnih okoliščinah normalno delovale institucije EU, ni znano. Še vedno ni jasno niti, ali se bodo sredi meseca sploh odločili za selitev evropskega parlamenta iz Bruslja na zasedanje v podobno kritični alzaški Strasbourg.
»Institucionalna lazanja«
Za belgijsko politiko seveda ni nikoli prezgodaj, da bi že potegnila nauk. Tako v zveznem parlamentu hitijo z začetkom dela posebne komisije, ki naj bi ob pomoči strokovnjakov preučevala, kako se Belgija spopada s krizo. Dela bi morali imeti veliko. V državi, ki je, skladno s štetjem po svoji metodologiji, imela že skoraj 10.000 žrtev covida-19, tak poglobljen razmislek obravnavajo kot nujen. Ena od razsežnosti belgijske krize je povezana z razvpito »institucionalno lazanjo«. Tako imenujejo nepregleden sistem oblasti in pristojnosti na različnih ravneh: občinski, regionalni in federalni.
V samem Bruslju, ki je ob Flandriji in Valoniji ena od treh belgijskih regij, je veliko odvisno že od ureditve v mestnih občinah, ki so na posameznih področjih svet zase. Vse to spremljajo še trenja med jezikovnima skupinama. Tudi v bitki s krizo se severna regija, nizozemsko govoreča in razvita Flandrija, ločuje od preostanka države. Na oblasti so flamski nacionalisti iz stranke N-VA, ki poskušajo pokazati, kako Belgija ne more delovati. Po drugi strani je največje flandrijsko mesto Antwerpen poleti postalo veliko žarišče covida-19 in prvič po drugi svetovni vojni so uvedli policijsko uro.
Vladne vajeti za vodenje bitke s covidom-19 so trenutno v rokah liberalke Sophie Wilmès. FOTO: Reuters
V državi, ki je od velike politične krize v letih 2010 in 2011 svetovna rekorderka po obdobju brez vlade (541 dni), so takšna nasprotja del življenja. Iz kriznega časa pred desetimi leti se očitno niso nič naučili. Že od decembra 2018 namreč spet delujejo brez prave zvezne vlade. Tudi po volitvah lani maja v neskončnih pogajanjih med kopico strank (vse so dvojne, saj delujejo, denimo, frankofonski socialisti in njihovi tovariši iz Flandrije) ni bilo resnih premikov. Vladne vajeti za vodenje bitke s covidom-19 so v rokah liberalke Sophie Wilmès.
Pred prihajajočimi meseci, ko se bodo morali bolj intenzivno lotiti posledic gospodarske in zdravstvene krize, je videti, da je le na obzorju nastanek nove vlade s polnimi pooblastili. Koalicija, ki naj bi bila oblikovana, ima, kot je v Belgiji običajno, ime z vsebino. Imenuje se Vivaldi, kar namiguje na njegovo znamenito delo Štirje letni časi, saj bodo v koaliciji štiri politične sile s štirimi barvami: socialisti, zeleni, krščanski demokrati in liberalci. Kočljivih tem, s katerimi se morajo ukvarjati ob pandemiji, ne manjka, od reforme zakonodaje o splavu do polnjenja vedno prazne državne blagajne.
Ni rečeno, da bodo ritmi Vivaldija dovolj za lažje reševanje vseh tegob.
