Za drugačno Afriko se mora spremeniti Francija

Podpredsednik nevladne organizacije Survie Mathieu Lopes o Parizu, ki nadaljuje kolonializacijo, seveda v drugačnih oblikah.

Objavljeno
16. februar 2014 18.15
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Pariz – Da bi se spremenila Afrika, se mora predrugačiti Francija: o tem so prepričani pri nevladni organizaciji Survie, ki že vrsto let zahteva umik francoskih vojaških sil s črne celine. Odhod vojakov je, kakor dopovedujejo francoski javnosti, prvi pogoj, da bi lahko nekdanje kolonije kdaj resnično svobodno zadihale še na drugih ravneh: politični, monetarni, ekonomski.

Združenje Survie, ki je bilo v Parizu ustanovljeno pred tridesetimi leti, povezuje okrog 1500 članov. V veliki večini delujejo prostovoljno s ciljem – spremeniti francosko politiko do Afrike. Nekdanje kolonije so resda že pred več kot pol stoletja razglasile neodvisnost, vendar je francoski pečat na afriški celini izjemno močan: neposredni dokaz so vojaška oporišča, posredno govorijo o vsenavzočnosti Francije številna podjetja s prevladujočim francoskim kapitalom.

Mathieu Lopes, podpredsednik Survie, razlaga, kako se v organizaciji povečini osredotočajo na podsaharsko Afriko in predvsem na genocid, ki je bil nad Tutsiji storjen v Ruandi. »Po našem prepričanju je francoska politika podpirala genocidni režim, zato smo nekatere primere postavili pred sodišče.« Pred dnevi se je v Parizu »z veliko zamudo« začel »zgodovinski sodni proces« proti Pascalu Simbikangwi, prvemu Ruandcu, obtoženemu genocida, ki se zagovarja pred francoskim sodiščem. »Več deset ljudi, ki so sodelovali v genocidu, živi na francoskih tleh že dvajset let povsem mirno in brez strahu, da bi jih dosegla roka pravice.«

Izraz Françafrique ima negativno konotacijo, kajne?

Izraz je slabšalen, njegova geneza sega v petdeseta leta preteklega stoletja k predsedniku Slonokoščene obale Félixu Houphouët-Boignyju, ki je na razmerje med Francijo in Afriko [France-Afrique] gledal zelo pozitivno.

Pozneje [leta 1998] je nekdanji predsednik združenja Survie François-Xavier Verschave napisal knjigo z naslovom La Françafrique, le plus long scandale de la République. V njej je opisal sistem ekonomske, podjetniške, politične in diplomatske mreže, ki podpira diktatorje v različnih afriških državah, jih nastavlja in odstavlja. Včasih je ta sistem deloval zelo očitno, danes so stvari nekoliko subtilnejše. A cilj je isti: omogočiti, da se Francija v svojih nekdanjih kolonijah še naprej oskrbuje z naravnimi surovinami, in doseči, da ji te države zagotavljajo pomembno podporo v Združenih narodih. Francija ostaja pomembna sila v svetu predvsem zaradi vpliva, ki ga ima na afriški celini.

Kako so se odnosi med Francijo in nekdanjimi kolonijami časovno spreminjali po koncu kolonializma?

Francija igra že petdeset in več let, odkar so nekdanje kolonije razglasile neodvisnost, vlogo žandarja. Vojaško posreduje in je s svojimi vojaškimi oporišči ves čas navzoča na celini. Posredovala je že okrog petdesetkrat, čeprav za vse operacije verjetno niti ne vemo.

S svojimi stalnimi vojaškimi bazami je edinstvena, kajti te niso značilne za nobeno drugo nekdanjo kolonialno državo v Afriki, ne za Veliko Britanijo ne za Španijo. Francija pa hoče pri nekdanjih kolonijah vzbujati občutek, da jo potrebujejo. Če podpiramo v določeni državi diktatorski režim, potem je gotovo, da se ne bo razvijala. Pri Survie verjamemo, da je za skrb zbujajoče razmere v številnih državah, ki zdaj potrebujejo varnostno pomoč, odgovorna prav Francija. Zdi se, da nekdanje angleške kolonije, na primer, nimajo tako hudih problemov z revščino in nerazvitostjo kakor nekdanje frankofonske.

Zakaj? So bile razlike že v kolonializaciji?

Razlike so obstajale, čeprav ne zelo velike, povečale so se pozneje. Nekdanje anglofonske kolonije so si po razglasitvi neodvisnosti več ali manj povrnile suverenost, za francoske kolonije to ne drži. Ob vojski so v Afriki močno zakoreninjena francoska podjetja, ki imajo v nekaterih sektorjih monopol: predvsem nad vodo in telekomunikacijami. Seveda so razlike od države do države, v Nigru, na primer, Francija v zelo veliki meri izkorišča uran. In še ena posebnost je: denarna valuta. Afriški frank [franc CFA] je močno odvisen od Francije. Obstaja več centralnih bank, ki upravljajo to valuto, a v vsaki od njih delujejo francoski upravniki. Afriške države so tudi dolžne, da del svojih rezerv v afriških frankih shranjujejo v Banki Francije. Kolonializacija se torej nadaljuje, seveda v drugačnih oblikah kot nekoč.

Pri Survie ste zelo kritični do predsednika Hollanda, ki je že dvakrat vojaško posredoval v Afriki: na začetku lanskega leta v Maliju z operacijo Serval in pred dobrima dvema mesecema v Srednjeafriški republiki (operacija Sangaris).

Kandidati pred vsakimi volitvami obljubijo, kako bodo naredili konec Françafrique, potem pa se ne zgodi nič. Hollande je napovedoval, da kot predsednik v Elizejsko palačo ne bo sprejel afriških diktatorjev. A v začetku decembra je v Elizeju gostil francosko-afriški vrh, na katerega so prišli vsi afriški voditelji. Po eni strani sprejema diktatorje, po drugi strani pa se dela, da ne vidi, koliko je zatiranja v Gabonu, Džibutiju in še posebno v Čadu. Nič ne reče, ker so to prijateljski režimi. Odkar je predsednik, vstopi Francija vsako leto v eno vojno, kar je ogromno. Z operacijo v Maliju je hotela znova upravičiti svojo vojaško navzočnost na celini. Zanimivo je, da si je Nicolas Sarkozy, ki mi nikakor ni bil blizu, prizadeval, da bi zmanjšal število vojaških sil. Pod Hollandom pa delamo korake nazaj, kajti francoskim vojaškim oporiščem hoče dati legitimnost in enako tudi sodelovanju z diktatorskimi režimi. Čad je pomemben in nujen zaveznik Francije v Maliju, čeprav vemo, da je čadski režim znan po zločinih in izginotju nasprotnikov. Francija je s čadskim predsednikom Idrissom Débyjem tako zelo povezana v Maliju, da bi težko grajala stanje človekovih pravic v njegovi državi. In podobno je v Srednjeafriški republiki [SAR]: Čad ima tam pomembno vlogo, uporniki skupine Seleka prihajajo v veliki meri iz Čada in deloma iz Sudana. Čad je torej del problema v Srednjeafriški republiki. Hipokrizije je veliko, kajti Francija hoče biti rešiteljica SAR, hkrati pa podpira čadski režim, ki je za tamkajšnje razmere soodgovoren.

Mandata Združenih narodov pri francoskih intervencijah seveda ni mogoče odmisliti.

Obstaja rahla razlika med Sarkozyjem in Hollandom. Pod Sarkozyjem so si, vsaj vtis je bil tak, močno prizadevali za podporo ZN. Pod Hollandom se zdi, da je te volje manj. O njegovi vojaški doktrini govorijo nekateri dokumenti: na primer bela knjiga obrambe, v kateri so podane glavne smernice francoske obrambne politike, pa tudi določena parlamentarna poročila. Predsednik kajpada hoče, da bi imela Francija za intervencije mandat ZN, toda francoska vojska je že bila v SAR, še preden ga je dobila. V zadnjih dokumentih Hollandove vojaške doktrine, ki so jo oblikovale vojaške in politične elite, je zapisana trditev, da bodo unilateralna posredovanja zelo verjetno pogostejša kot v preteklosti. Tako piše črno na belem. V 60. ali celo v 80. letih je Francija vojaško posegala brez mandata ZN, danes resda prosi zanj, vendar jo je vse bolj slišati govoriti, kako ji bodo ZN tako in tako sledili v vsakem primeru. Res ji.

Kateri interesi so prvo francosko gonilo v Afriki?

Ekonomski interesi so pomembni, a predvsem gre za ohranjanje moči. Francoski politiki pogosto svarijo pred Kitajci, kadar zagovarjajo lastno politiko v Afriki. Vendar ne smemo pozabiti, da nima Kitajska nobenega vojaka na afriških tleh in da ni afriške celine nikoli kolonializirala. Zato primerjava ni prava. Seveda ni mogoče zanikati ekonomskih interesov: na severu Malija so pomembni ogljikovodiki, v Nigru uran ... Toda pri Survie verjamemo, da je osrednji razlog drug: legitimizirati vojaško navzočnost na afriški celini in ohraniti status velesile.

Kaj pravijo o intervencijah Francozi?

Intervencijo Serval v Maliju so zelo podprli, saj je bila dobro komunikacijsko vodena in vnaprej spretno medijsko pripravljena. Za vojno v Srednjeafriški republiki je podpore manj. Vojaške operacije veliko stanejo, zato jih politika težko upraviči v času, ko ves čas opozarja na varčevanje.

Med Francozi in Afričani je tudi veliko čustvenih vezi.

Obstajajo četrti v Franciji, kjer živi veliko ljudi, ki izhajajo iz afriške imigracije. Včasih so rekli, da je Montreuil na vzhodu Pariza drugo največje malijsko mesto. Vezi so močne, a priznati moramo, da obstaja v francoski družbi tudi nemalo starega kolonialnega rasizma do Arabcev, muslimanov in temnopoltih. Stereotipni lik nasilnega in tatinskega Arabca, ki ga je v začetku 20. stoletja ustvarila kolonialistična propaganda, je živ še danes.

Kako doseči korenite spremembe v odnosu do Afrike?

Politika, ki jo v Afriki vodi Francija, je predvsem v rokah francoskega predsednika. Po ustavi je on tisti, ki lahko zapove vojaško posredovanje, medtem ko marsikje drugod o tem odločajo z glasovanjem v parlamentu. Pri Survie si od nekdaj prizadevamo, da bi tudi francosko politiko v Afriki nadzorovali parlamentarci.