Tiskane izdaje
Tega protislovja gotovo ni mogoče pojasniti zgolj s pogosto slišano frazo, da je Bruselj »ljudem še vedno predaleč«, da jim politiki ne znajo predstaviti pravega »smisla evropskega povezovanja« in da v vsakdanji evropski praksi tako ali tako še vedno velja, da so za vse dobro zaslužne nacionalne vlade (te si znajo zasluge res vedno tudi glasno prilastiti), za vse slabo pa bruseljska birokracija, ki se za drage denarje ukvarja z neumnostmi, kakršna je ukrivljenost kumaric.
Tudi pojasnjevanje, da volivci na komunalnih volitvah dobro vedo, za kateri vrtec, šolo ali cesto gre, da so jim na domačih parlamentarnih volitvah jasni vsaj programi in profili strank oziroma njihovih voditeljev, pri volitvah v evropski parlament pa jih silijo sestavljati nekakšen panevropski »puzzle brez slike«, so verjetno zgolj del odgovora.
Dodati bi jim kazalo vsaj še tezo britanskega politologa Simona Hixa, po kateri v resnici nobeni izmed političnih strank v kateri koli članici Unije - prav stranke pa določajo tako smer in ton volilne kampanje kot kandidate - še vedno »ni prav veliko do tega, da bi bile volitve v evropski parlament res prave evropske volitve« (tako zaradi domačih strankarskih računov kot zaradi problema predaje nacionalne suverenosti Bruslju), vse skupaj pa potem projicirati na skupne evropske vsebine.
Ki pa jih ni!
Ali pa jih je bistveno premalo in so preveč meglene, da bi volivce dovolj motivirale. Stara Kohlova trditev, češ da ni alternative integraciji, kajti Evropa predvsem zaradi združevanja že pol stoletja ni doživela vojne, je izpeta. Generacij, ki jih je to prepričalo, skorajda ni več. Evro ali schengenska Evropa brez meja pa se volivcem po »velikem poku« že lep čas zdita nekaj samoumevnega. Pravih novih izzivov (tudi nevarnosti, kajti integracije nikoli ne nastajajo samo zaradi lepih besed in idej) pa ni. Ali pa jih politiki in politike še ne zmorejo (morda celo še nočejo) dokončno artikulirati.
Ko bodo okoljske katastrofe v glavah vseh Evropejcev postale dovolj resen, vsakdanji in samo skupno rešljivi problem, bo gotovo hitro nastala tudi skupna evropska okoljska politika. Dokaz, da se nekaj premika, je večja moč Zelenih v evropskem parlamentu. Če bi se vedno dovolj drzni in samosvoji francosko-nemški »Rdeči Dany« (Daniel Cohn-Bendit), ki je tokrat kot eden redkih, če ne kar edini, že vodil vseevropsko zeleno kampanjo, na primer domislil, da bi se kazalo v času vseevropske finančne krize v dobro ljudi in ne le nacionalnih ekonomij zavzeti za nekakšen vseevropski temeljni državljanski dohodek, bi bile evropske volitve morda tudi tu že precej bolj vseevropske.
Problem torej ni sama Evropa in problem tudi niso volivci. Problem so vsebine. Če namreč evropske nacionalne politike (vsaka na svojem koščku) sestavljajo nekakšno bruseljsko sestavljanko, ne da bi pri tem same vedele (kaj šele da bi znale volivcem povedati), kaj bo nastalo, do kod bo jutri segla EU in kakšni skupni vojski bo poveljeval bodoči skupni predsednik, tudi od ljudi ni mogoče pričakovati, da bodo za to »meglo« šli na volišča in ji dali svoj glas.
Voliti za Evropo brez Evrope, in to samo zato, ker pravijo, da je tako prav, je za večino volivcev očitno še vedno preveč virtualna zadeva.
Iz sredine tiskane izdaje Dela.
