Tiskane izdaje
Pred dnevi je v intervjuju za Monde notranji minister Manuel Valls jasno nakazal smer, po kateri bo pod socialistično taktirko teklo priseljevanje. Dvignil je nemalo prahu, češ njegova politika ne bo nič mehkejša od prejšnje desne. Minister v bran odgovarja, da je vse kritike nekako demantiral že konec maja, ko je razveljavil zloglasno okrožnico predhodnika Clauda Guéanta, v kateri se je bil ta »spravil« nad tuje študente in njihovo dostopanje na trg dela. V Vallsovih potezah menda ne bo prepoznati miselnosti, po kateri so tujci jedro vseh težav, s katerimi se otepajo Francozi. In vendar so mu že sredi junija tudi nekateri iz Bruslja očitali (zeleni evroposlanec Daniel Cohn-Bendit), da s svojim pogledom na reformo schengna in vprašanje nacionalne suverenosti v primeru močnih priseljenskih tokov oponaša Nicolasa Sarkozyja.
Imigracija je že leta osrednja tema v Franciji, tudi François Hollande se ji kot kandidat za predsednika ni mogel izogniti, ni pa je, drugače od nekdanjega predsednika Sarkozyja, razplamteval. Boljkone zadržan s številkami in redkobeseden je predvsem opozarjal, da se vsako leto v Franciji zakonito ustali približno 200.000 tujcev. Kakor ga je v knjigi François Hollande od A do Ž predvolilno citiral Laurent Pfaadt, prihajajo najbolj množično svojci imigrantov, nezanemarljivi so študentje, medtem ko je šele na tretjem mestu ekonomsko priseljevanje. Več Hollande vnaprej ni povedal, tudi do morebitnega množičnega urejanja statusa tistim, ki so na francoskih tleh nezakonito, se ni opredelil. Zato pa je odločno zagovarjal pravico, da bi se tujci udeleževali lokalnih volitev ...
Zdaj, ko sta od predsedniških volitev minila že skoraj dva meseca in se je leva politika dodobra namestila v nove stolčke, notranji minister Manuel Valls jasno, tudi v medijih kot Monde, nakazuje, kakšno politiko priseljevanja bo vodil. Številne, tudi na lastni levici in človekoljubne organizacije, je razburil predvsem z izjavo, da ne bo množične ureditve statusa nezakonitim priseljencem - »biti levičar še ne pomeni odprto sprejemati ilegalne imigrante - in tudi izgonom se v prihodnje ne bo mogoče izogniti. Sicer pa je pričakovati odločnost in vrednote republike, torej človečnost; cilj ne bodo več številke; nadejati da se je še manj ostrine pri podeljevanju dovoljenj za prebivanje in prav tako manj zapletov pri prošnjah za naturalizacijo: »vsaka naturalizacija je vendarle uspeh za Francijo«. Prav tako si je obetati natančna, objektivna, razumna in po vsej državi poenotena merila, kako se čim hitreje zakonito ustaliti v Franciji, ki naj bo »odprta, radodarna in s pravili, ki bodo jasno določena in dosledno upoštevana«. Seveda bo nujno upoštevati tudi aktualne ekonomske in socialne razmere.
V zgodbi o priseljevanju ni zanemarljivo, da so v Franciji socialno močno občutljivi predvsem potomci priseljencev, sinovi in hčere tistih, ki so se s trebuhom za kruhom podali iz neevropskih držav. Čeravno so zdaj Francozi, je stopnja brezposelnosti med njimi več kot 24-odstotna in tako celo za štiri odstotke višja kakor med samimi priseljenci. Po poročilu, ki so ga objavili pri Haut Conseil à l'intégration, se soočajo s hudimi težavami pri vstopanju na trg dela, pa četudi imajo povečini že francosko državljanstvo in so v Franciji gulili šolske klopi, tudi univerzitetne. Za primerjavo: Francozov, rojenih francoskim staršem, je na cesti le 8,7 odstotka. Raziskava je pokazala, da so največji oviri pomanjkljiv(ejš)a francoščina, nepoznavanje družbenih kodov, in nezadostna usposobljenost. Ker se razmere že skoraj štiri desetletja slabšajo (sredi sedemdesetih je minilo slavnih trideset let polnega gospodarskega razcveta), se, kakor so zapisali v poročilu, kaže vse bolj osredotočiti na razmerje med zakonitim priseljevanjem in razmerami na trgu dela. Ta cilj si je predvolilno zadal tudi novi predsednik Hollande, ki je, med drugim, predlagal, da bi vsako leto v parlamentu pripravili razpravo o profesionalnem priseljevanju in njegovem deležu: koliko tujih študentov naj bi gostila Francija in jim pozneje omogočila, da si poiščejo delo in ostanejo. In vendar ni mogoče spregledati, da v 80 odstotkih prevladuje družinska imigracija, ki jo ščiti evropska zakonodaja in pomeni priseljensko polje, kjer je povpraševanja za delo največ. Ekonomskega priseljevanja v ozkem pomenu besede je zanemarljivo malo, približno 20.000 ljudi na leto.
