Začenja se razstrupitev Asadovega režima

Mednarodno ekipo inšpektorjev Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW), katere predhodnica je ta teden pripotovala v Damask, v prihodnjih mesecih čaka izjemno zahtevna, skoraj nemogoča misija uničenja sirskih zalog bojnih strupov in zmogljivosti za njihovo proizvodnjo v kaotičnih razmerah krvave vojne vihre.

Devetnajsterica strokovnjakov OPCW, ki jo bo že prihodnji teden okrepila še ena ekipa sodelavcev, je pod pritiskom izjemno omejenih časovnih rokov začela z delom nemudoma po prihodu v sirsko prestolnico. V prvi fazi misije bo njihova naloga predvsem preverjanje resničnosti seznamov zalog kemičnega orožja in objektov za njegovo proizvodnjo in shranjevanje, ki jih je Damask pod grožnjo vojaškega posredovanja prejšnji mesec dostavil organizaciji, zadolženi za izvajanje konvencije o kemičnem orožju, ter logistična priprava obiskov lokacij, povezanih s sirskim programom razvoja orožja za množično uničevanje.

Po besedah ruskega veleposlanika pri Združenih narodih Vitalija Čurkina se bodo inšpekcije na terenu začele že v ponedeljek, med prvimi pa bodo na vrsti objekti za proizvodnjo bojnih strupov, saj mora Sirija pod nadzorom tujih inšpektorjev tovrstne zmogljivosti uničiti najpozneje v štirih tednih – do 1. novembra. Potem se bo vsa pozornost usmerila na obstoječe zaloge kemičnega orožja, ocenjene na skupaj več kot tisoč ton gorčičnega plina, živčnih strupov sarin in VX ter prekurzorjev za njihovo izdelavo, ki so trenutno, sodeč po dostavljenih seznamih, shranjene na več deset lokacijah, predvsem na severozahodu razdejane države.

Misija visokega tveganja

Kot določa resolucija št. 2118, ki jo je po mučnem in dolgotrajnem rusko-ameriškem usklajevanju prejšnji teden sprejel varnostni svet OZN, morajo biti te zaloge uničene do konca junija 2014, zastavljeni devetmesečni rok pa je po mnenju mnogih strokovnjakov pretirano optimističen. Sploh če vzamemo v računico, da bodo morali inšpektorji OPCW svoje naloge prvič doslej opravljati v kaotičnih razmerah krvave državljanske vojne, v kateri so že zdavnaj padli vsi etični in humanitarni zadržki, kar konec koncev kaže tudi avgustovski smrtonosni napad s sarinom na predmestja Damaska, ki je sprožil priprave na mednarodno vojaško posredovanje proti režimu Bašarja al Asada, zaradi katerih je ta po posredovanju Moskve pristal na slovo od svojega kemičnega arzenala.

Sirske oblasti, ki so po umiku neposredne grožnje z vojaškim posredovanjem tujine nekoliko lažje zadihale, so inšpektorjem sicer obljubile vso podporo pri njihovem delu, a slednjim to še zdaleč ne zagotavlja varnosti. Pogosto spreminjajoče se frontne črte, ki jih bodo morali prečkati pri svojem delu, čedalje bolj fragmentirano uporniško gibanje, v katerem so zavezništva med posameznimi skupinami hitro pokvarljivo blago (morebitna zagotovila varnega prehoda pa posledično prav tako), in dejstvo, da se številne lokacije, ki jih bodo morali obiskati, nahajajo v neposredni bližini bojišča, so le nekateri od dejavnikov visokega tveganja, zaradi katerih je že tako tehnično in logistično zapletena ter časovno omejena naloga misije OPCW na meji nemogočega.

Posebno skrb glede usode sirskega kemičnega orožja, ki ga je Damask začel razvijati v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja predvsem kot protiutež izraelskemu jedrskemu arzenalu, sicer vzbuja podatek, da se kar približno tretjina lokacij, kjer naj bi ga razvijali in shranjevali, nahaja na območjih pod nadzorom upornikov. To med drugim daje precej večjo težo ugibanjem, da so se do tovrstnega orožja že dokopali tudi nasprotniki Asadovega režima, ki sicer vseskozi (in precej nedvoumnim ugotovitvam inšpektorjev Združenih narodov navkljub) vztraja, da so prav uporniki izvedli kemični napad, v katerem je 21. avgusta na obrobju prestolnice umrlo na stotine, po nekaterih podatkih celo 1400 ljudi.

Humanitarna tragedija

Medtem ko je mednarodna skupnost osredotočena na uničevanje sirskega arzenala bojnih strupov, pa se v razdejani državi nemoteno nadaljuje prelivanje krvi s konvencionalnim orožjem. Vojna vihra je v dveh letih in pol odnesla že več kot 110.000 življenj, grozljiva številka pa po grobih ocenah vsak teden zraste za nadaljnjega tisočaka. Že tako kaotične razmere v zadnjih tednih in mesecih dodatno zapleta krepitev spopadov med posameznimi uporniškimi frakcijami, še zlasti ogorčen je spopad med pretežno tujimi bojevniki svete vojne iz z Al Kaido povezane skupine Islamska država v Iraku in Siriji (ISIS) in njihovimi dovčerajšnjimi sekularnimi (oziroma vsaj religiozno zmernejšimi) soborci iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA), ki hitro izgublja vodilno vlogo v uporu. Sprti skupini sta tudi ta teden nadaljevali spopade v bližini severnega mesta Azaz, iz katerega so islamisti prejšnji mesec izgnali pripadnike FSA, zdaj pa počasi nadaljujejo prodor proti turški meji in strateškemu prehodu Bab al Salam.

Z galopirajočim tempom bratomorne morije pa se krepi tudi humanitarna kriza v Siriji. Pred vojno vihro je v tujino pobegnilo že več kot dva milijona Sircev, velika večina je zatočišče našla v sosednjih državah Libanonu, Jordaniji, Turčiji in Iraku. Še trikrat toliko beguncev je ujetih znotraj sirskih meja, mnogi med njimi pa že več mesecev zaman čakajo na pomoč mednarodnih humanitarnih organizacij, ki zaradi spopadov in birokratskih ovir ne morejo učinkovito opravljati svojega dela. Varnostni svet OZN je zato v sredo sprejel predsedniško izjavo, s katero poziva vse sprte strani, predvsem pa vlado, naj odpravijo ovire za izvajanje humanitarnih operacij in omogočijo prost dotok pomoči čez bojne črte in sirske meje; slednje so oblasti v Damasku doslej zavračale, češ da bi to olajšalo oskrbovanje uporniških sil.

Zahod medtem ostaja nedovzeten za trpljenje sirskih beguncev. Sedemnajsterica držav, vključno z ZDA, Francijo in Avstralijo, je te dni po poročanju UNHCR sicer privolila v sprejem skupaj 10.000 beguncev, a glede na dejstvo, da se bo njihovo število po pričakovanju Svetovne organizacije do konca leta zvišalo na kar tri milijone, je to zgolj kaplja v morje, levji delež begunske krize pa bodo tako še naprej nosile že zdaj preobremenjene sirske sosede.