Tiskane izdaje
Schüsslovega obdobja, ki je državo zaznamovalo z zagovorom Avstriji prilagojenega liberalizma in gospodarskim prodiranjem v soseščino na eni strani ter mednarodno-političnimi aferami po sestavi vlade s svobodnjaki Jörga Haiderja na drugi, je vsaj za zdaj konec. Faymann verjame, da je novi podkancler Josef Pröll manj konservativen od prejšnje prve garniture ljudske stranke in bosta laže sodelovala.
V času, ko avstrijski nacionalistični populisti vse bolj prodirajo s poudarjanjem bližine ljudstvu in razumevanjem njegovih težav, naj bi v faymanizirani Avstriji socialdemokratska stranka obveljala za socialno in »toplo«; morda so tudi zato številne »državotvorne« resorje prepustili ljudski stranki in sami obdržali socialne. Socialdemokrati so prepričani, da so skrajne nacionalistične stranke, dejanske zmagovalke septembrskih izrednih parlamentarnih volitev, zmagale prav zato, ker se jim je posrečilo ljudstvo prepričati, da so bolj na njegovi strani.
Več bo tudi intervencij v gospodarstvo, kar samo po sebi v času razprostranjene finančne in gospodarske krize ni sporno. Sčasoma pa bo Faymannovo obdobje, paradoksalno, dobilo svojo pravo oceno šele v primerjavi s Schüsslovim, ki ga zdaj pokopava. Se bo tudi Faymannova Avstrija lahko uveljavila kot izjemno uspešna srednjeevropska država z razvejenimi gospodarskimi povezavami daleč zunaj svojih meja in veliko večjega vpliva od svoje realne moči? Avstrija je bila doslej študija uspešnosti tako za druge kot tudi za domače prebivalstvo, doslej vajeno nizke brezposelnosti in razvite države visoke rasti; zato verjetno ne bo oprostilo prevelikega nazadovanja.
V predvolilni kampanji so se mnogi volivci na prigovarjanje nekaterih politikov sicer raje prepustili strahovom, stranke, ki so igrale na protitujska in protievropska čustva, so dobile nesorazmerno velik delež glasov. Tudi socialdemokratski prvak je pri evropskem vprašanju zaigral na populistično struno, da si je zagotovil podporo največjega časopisa v državi. Če pa bo s tem nadaljeval tudi med vladanjem, utegne zabresti v nevarne vode. Z Ursulo Plassnik je sicer iz vlade odšla najbolj načelna zagovornica proevropske Avstrije, v koalicijski ljudski stranki pa so še vedno mnogi, ki dvomijo o koaliciji in mislijo, da bi bilo za njihovo stranko bolje v opoziciji.
Če je nova avstrijska vlada resna pri napovedi reševanja perečih vprašanj razvoja in politike, se bo tudi hitro lotila rešitve ustavno določenih in sodno podprtih dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem. To nikakor ni obrobno vprašanje, v katero se, kakor so verjele dosedanje vlade, zaradi koroških »posebnosti« ni dobro preveč vmešavati. Gre za preizkus avstrijske evropskosti in spoštovanja pravne države, navsezadnje pa tudi zunanjepolitičnega ugleda in notranje pripravljenosti na spremembe.
