Zagrizen boj vse do zaprtja volišč

Berlin – Je na jutrišnjih volitvah v Nemčiji pričakovati politični preobrat in konec sedemletne vladavine rdeče-zelene koalicije kanclerja Gerhard Schröderja? Štiriindvajset ur prej, preden bodo prvi od več kot 60 milijonov volivcev prišli na volišča, se v največji evropski državi negotovo sprašujejo, ali bo kanclerski kandidatki konservativcev Angeli Merkel uspel veliki met. K napetosti je pripomoglo tudi neobičajno veliko število neopredeljenih volivcev; več kot vsak peti se še namreč ni odločil, katero stranko bo volil.

Konservativci in socialdemokrati so sinoči sicer imeli veliki zborovanji v središču Berlina, toda v napeti bitki politični vrhovi volivcem ne bodo »privoščili« volilnega molka (v Nemčiji velja za nepisano pravilo), med katerim bi lahko v miru premislili o odločitvi. Tako bodo socialdemokrati s Schröderjem na čelu danes popoldne imeli zborovanje v Frankfurtu, CDU pa je tako ali tako napovedala volilno bitko vse do zaprtja volišč – jutri ob 18. uri. Konservativci bodo nagovarjali ljudi po gostilnah, trgovskih centrih, sprehajališčih ...

Njihova voditeljica Merklova se zaveda, da bo nedelja zanjo usodna. Če ji po volitvah ne bo uspelo postati kanclerka (kot prvi ženski in kot prvemu politiku iz nekdanje Vzhodne Nemčije), najbrž nikoli več ne bo dobila priložnosti, saj ima v stranki številne močne tekmece. Enako velja za Schröderja. Če bi SPD pristala v opoziciji ali vstopila v veliko črno-rdečo koalicijo pod vodstvom Merklove, bi se njegova politična pot približala koncu.

Eden od njegovih uspehov v kampanji je, da se je po majskem porazu na deželnih volitvah v Severnem Porenju - Vestfaliji, ko je bila njegova stranka pred kapitulacijo, »pobral s tal in se vrnil v igro«. Socialdemokrati optimistično razlagajo, da je razpoloženje na zborovanjih veliko boljše kakor maja in da njihova kampanja nikakor ni kanclerjeva poslovilna turneja. S prepričljivimi Schröderjevimi nastopi in napakami Merklove, kakršna je bila imenovanje zagovornika radikalnih davčnih reform Paula Kirchhofa v ekipo, so spet začeli pridobivati volivce.

Čeprav se je na začetku zdelo, da pri ključnih vprašanjih (socialna država, davki, večja naklonjenost interesom kapitala) ni nepremostljivih razlik, se je med kampanjo pokazalo, da je razkol med največjima nemškima strankama vendarle velik. Številni volivci, razočarani nad Schröderjevimi reformami, so na koncu ugotovili, da so načrti dvojca Merkel-Kirchhof, s katerimi bi se Nemčija poslovila od tradicionalne socialne države, preveč tvegani. Tako se je zaostanek SPD za konservativci, ki je presegal dvajset odstotnih točk, zmanjšal za trikrat.

Zato se postavlja vprašanje, ali bo zmaga konservativcev z majhnim naskokom, zaradi katerega ne bodo mogli sestaviti vlade z zaželenimi partnerji liberalci (FDP), sploh zmaga. Po zadnjih, včeraj objavljenih raziskavah javnega mnenja naj bi konservativci dobili 41 do 43 odstotkov glasov, SPD se obeta 32 do 34 odstotkov, tri majhne stranke (zeleni, FDP, nova leva stranka) lahko pričakujejo po sedem, osem odstotkov.

Pred volitvami sta bloka, rdeče-zeleni in črno-rumeni, vztrajala pri tradicionalnih zavezništvih, tako v javnosti kot v političnih krogih pa so ves čas ugibali o drugačnih scenarijih v vseh barvnih kombinacijah. Če noben blok ne bo dobil dovolj sedežev in če Nemčija ne bo dobila manjšinske vlade, bo eden od njih zagotovo moral biti uresničen, ne glede na vse odločne »ne« v času kampanje.

Kljub temu bi bilo veliko presenečenje, če bi nastala koalicija rdeče-zelenih z novo levo stranko Oskarja Lafontaina in Gregorja Gysija, ki noče sodelovati z nikomer, ampak se hoče bojevati iz opozicijskih vrst. Poleg tega se je odnos med Schröderjem in bivšim predsednikom SPD Lafontainom iz nasprotovanja razvil v sovraštvo. Tudi zato bi bila bolj verjetna t. i. semaforska koalicija, v kateri bi bili rumena luč interesom kapitala naklonjeni liberalci Guida Westerwelleja.

Ti so od začetka osemdesetih leta (do leta 1982, ko je bil s konstruktivno nezaupnico razrešen socialdemokratski kancler Helmut Schmidt in izvoljen konservativec Helmut Kohl, so bili v koaliciji s SPD) precej nagnjeni k desnici, zato bi za vstop v koalicijo z »bankrotiranimi rdeče-zelenimi« morali narediti velik politični preskok. Izbira – naj v primeru velike koalicije sedijo v opoziciji ali naj »izdajo« Merklovo, se pragmatično povežejo z rdeče- zelenimi in po sedmih letih spet pridejo na oblast – bo zanje zagotovo težka.
Joschko Fischerja in njegove zelene pa skrbi, da bo SPD v primeru povolilnega pat položaja prebegnil v veliko koalicijo s CDU/CSU, pokleknil pred neokonservativci in izglasoval Merklovo za kanclerko. »Samo pri nas volivci vedo, za kaj bodo glasovali. Mi bomo izvolili Schröderja za kanclerja ali odšli v opozicijo,« je izjavil Fischer. Zato v zadnjih dneh pozivajo volivce, naj glasujejo za njih, če nočejo črno-rdeče vlade.

Preberite v sobotni tiskani izdaji Dela.