Zakaj Peking ponuja roko Kim Džong Unu?

Peking - Medtem ko čakamo na določitev točnega datuma zunanjepolitičnega debija »mladega generala«, pa se znova samo po sebi postavlja vprašanje, ali bodo trdnejše vezi med naslednjo generacijo voditeljev v Pekingu in Pjongjangu vodile v denuklearizacijo ali - ravno obratno - v popolno nuklearizacijo celotnega Korejskega polotoka.

Nikakršnega dvoma ni, da si azijska sila po vseh svojih močeh prizadeva, da bi Severno Korejo odvrnila od nadaljnjega kopičenja jedrskega orožja, ponujena roka Kim Džong Unu pa je po mnenju kitajskega vodstva edina možnost za obnovitev pogajanj o denuklearizaciji. Sedanji vodja Kim Džong Il vidi v imenovanju svojega najmlajšega sina za dinastijskega naslednika pogoj za obstoj režima, v ohranjanju jedrske grožnje pa pogoj za uspešno zamenjavo generacij. Vse dokler mladi Džong Un ne bo trdno sedel na stolu, določenem za bodočega voditelja, bo oče Kim segal po jedrskih bombah kot orožju v (za zdaj) besednih spopadih z zunanjimi in notranjimi nasprotniki.

Dlje ko traja takšno stanje, pogosteje je v Seulu slišati nove zahteve po nuklearizaciji južnega dela polotoka. Bolj ko je Severna Koreja odločena, da se ne bo nikoli odrekla jedrski bombi, bolj je Južna Koreja prepričana o tem, da bi jo morala imeti tudi ona.

Ko gre za tako občutljive stvari, kot je gradnja jedrskega arzenala, se običajno vse začne z javnimi zanikanji. Južnokorejski obrambni minister Kim Kvan Džin je tako prejšnji teden zanikal podatek, da je vlada zahtevala oziroma da namerava od ZDA zahtevati, naj znova namesti taktično jedrsko orožje na južnokorejskih tleh, podobna zanikanja pa je slišati tudi v Washingtonu, potem ko je Gary Samore, koordinator Bele hiše za orožje za množično uničenje, prejšnji mesec izjavil nekaj drugega. Ko ga je novinar južnokorejskega časopisa Džung Ang Ilbo vprašal, ali bi Amerika znova namestila jedrsko orožje, če bi to iz Seula uradno zahtevali, je menda Samore jasno in glasno odgovoril: »Da.«

Gledano iz zornega kota moralnopolitične neoporečnosti, je poziv k nuklearizaciji v Južni Koreji greh. Ko je novembra lani takratni obrambni minister Kim Tae Joung omenil, da bi bilo treba razmisliti o vrnitvi ameriškega jedrskega orožja na polotok, je bil to začetek njegovega konca. Nekaj dni pozneje je moral odstopiti.

Čedalje glasneje 
za nuklearaizacijo

A to, da predsednik Li Mjung Bak in njegovi ministri ne omenjajo jedrskih konic, še ne pomeni, da se o tem v Seulu ne razpravlja. Pravzaprav je ravno obratno. »Govorjenje v prid jedrskega orožja v Južni Koreji je vse glasnejše,« je novinarjem povedal predsednik Mreže za severnokorejsko demokracijo in človekove pravice Ju Se Hi. »ZDA in Kitajska se do zdaj niso pokazale dovolj sposobne za odpravo tega problema.«

Nekaj zakonodajalcev iz konservativnih strank je odkrito zahtevalo, naj ZDA taktično orožje vrnejo na južnokorejska tla, v prid tega pa so se razpisali tudi nekateri tamkajšnji dnevniki. Mar ni absurdno, da se v Seulu in v Washingtonu zavzemajo za načelo denuklearizacije, medtem ko v Pjongjangu enega za drugim izvajajo jedrske poskuse in skorajda vsak dan grozijo z jedrskim holokavstom?

»ZDA in Kitajska bi morale izvajati večji pritisk na Severno Korejo, da bi se ta odrekla jedrskemu orožju,« pravi Ju Se Hi, »sicer bodo postali argumenti v prid nuklearizacije v Južni Koreji še močnejši.«

Eden o privržencev jedrske opcije je tudi Čung Mong Džung, sin ustanovitelja družbe Hyundai Čung Džu Junga, parlamentarni poslanec vladajoče Velike nacionalne stranke in eden najbogatejših ljudi v Južni Koreji. Glede na to, da je imela grupacija Hyundai leta 2000 velike zasluge pri organiziranju vrhunskega srečanja med pokojnim južnokorejskim predsednikom Kim Dae Džungom in severnokorejskim voditeljem Kim Džong Ilom, ima Čungova beseda velik pomen. Kadar koli Čung v parlamentu izjavi, da gradnja protijedrskega ščita Severne Koreje ne bo ustavila pri kopičenju jedrskega arzenala, se v Seulu vedno vsaj malo okrepi projedrska naravnanost.

Predsednik Li Mjung Bak tovrstno razpravo raje utiša kakor zavrne, ko pa v središče razprave znova postavi združitev Korej, si na Kitajskem še toliko bolj zaželijo čim prejšnjega neposrednega srečanja z bodočim voditeljem Kim Džong Unom. Celo če se bo projekt združitve uresničil pred denuklearizacijo, bo imel Peking v sosedstvu jedrsko silo, nato pa bodo lahko le še prešteval dneve do takrat, ko se bosta z jedrskimi konicami oskrbela še Japonska in Tajvan.

Medtem ko za zdaj pozive po ponovni nuklearizaciji v Seulu pometajo pod preprogo, pa se Južna Koreja in ZDA prav zdaj pogajajo o amandmajih dvostranskega jedrskega sporazuma, Kitajska pa vse to spremlja z več pari široko odprtih oči. Sedanji sporazum namreč Južni Koreji ne dovoljuje procesirati goriva iz jedrskih elektrarn, v Seulu pa bi radi to nekoliko spremenili z uvedbo pravice do procesiranja, o katerem posamezni južnokorejski jedrski strokovnjaki trdijo, da je povsem varno in da ne gre za korak k izdelavi jedrskih konic. A odkar so tamkajšnje znanstvenike leta 2000 zalotili pri eksperimentiranju z bogatenjem urana, ne da bi o tem obvestili svojo vlado, kaj šele Mednarodno agencijo z jedrsko energijo, je vsako omenjanje jedrskega materiala mednarodno zelo občutljiva tema.

Tako se je ves Korejski polotok znova obdal z jedrsko meglo, skozi katero ni jasno videti, kaj kdo počne. Kitajski tako preostane edino to, da si čim prej pridobi zaupanje Kim Džong Una in ga poskuša prepričati, naj sprejme ustrezne reforme in privoli v denuklearizacijo. Kakšne so možnosti, da ta načrt uspe, pa bo odvisno od političnih in finančnih darov, ki jih bodo v Pekingu pripravili za »mladega generala«.