Zakaj so ameriške ženske žalostne?

Čeprav zaradi zadnjih podatkov o tem, da je ameriški BDP spet začel rasti, v ZDA že veselo razlagajo, kako se recesija bliža koncu, te radosti politikov, kapitalistov in komentatorjev ljudske množice ne občutijo na svoji koži.

Objavljeno
31. oktober 2009 22.19
Boris Čibej
Boris Čibej
Čeprav zaradi zadnjih podatkov o tem, da je ameriški BDP spet začel rasti, v ZDA že veselo razlagajo, kako se recesija bliža koncu, te radosti politikov, kapitalistov in komentatorjev ljudske množice ne občutijo tudi na svoji koži. Uradna stopnja brezposelnosti se počasi bliža dvomestni številki, a če bi k milijonom ljudi, ki so v zadnjih dveh letih izgubili službe, prišteli še vse tiste, ki so prisiljeni opravljati slabše plačana dela ali sprejeti skrajšani delovni čas ali poleg stalne službe iskati eno ali več dodatnih zaposlitev, ter vse tiste, ki so obupali nad tem, da bodo še kdaj našli službo, potem bi bila statistika, ki so jo v zadnjih desetletjih ameriške oblasti olepševale (tako kot so to mimogrede počeli tudi na stari celini), bolj kruta, številke pa dvakrat višje in precej podobne grozljivejšim podatkom iz 30. let prejšnjega stoletja.

Med zadnjo krizo, ki se je uradno začela pred slabima dvema letoma, so največ služb izgubili moški, saj je bilo kar tri četrtine vseh delavcev, ki so leteli na cesto, pripadnikov »močnejšega« spola. Kakor so pred dnevi ugotovili v raziskavi, nad katero je bedela prva dama Kalifornije, žena tamkajšnjega guvernerja Arnolda Schwarzeneggerja in nečakinja velikih bratov Kennedy Maria Shriver, je že skoraj polovica (49,9 odstotka) vseh zaposlenih v ZDA ženskega spola. To je velika sprememba za državo, v kateri je bila še leta 1969 med vsemi zaposlenimi le tretjina žensk. Veliki družbeni napredek, ki so ga v zadnjih štirih desetletjih dosegle ženske, v novi knjigi Ko se je vse spremenilo: presenetljivo potovanje ameriških žensk od leta 1960 do danes opisuje kolumnistka in nekdanja urednica mnenjskih strani časnika New York Times Gail Collins. Ženske, ki so jih v 60. letih na pravni fakulteti na Harvardu profesorji tako rekoč ignorirali, poznejšo ustavno sodnico Ruth Ginsburg pa poniževalno spraševali, zakaj hoče moškim ukrasti delovno mesto, so danes v akademskih krogih povsem enakopravno zastopane. Le nekaj podatkov iz študije Marie Shriver: 52 odstotkov srednješolskih maturantov, 57 odstotkov diplomantov visokih šol, polovica doktorjev znanosti in polovica rektorjev osmih najprestižnejših ameriških univerz iz tako imenovane Bršljanove lige je ženskega spola.

Do ženske delovne sile se je zelo spremenil tudi odnos v družbi, je pred kratkim pokazala raziskava, ki sta jo skupaj izvedla Rockfellerjeva fundacija in revija Time. Ne le da se moškim zdi povsem normalno, da ženske hodijo v službo ali domov prinesejo celo več denarja od soprogov, to razumejo kot pozitivni dosežek. Vojna med spoloma se je končala, začela se je nova doba »spolne diplomacije« in medsebojne razprave o čedalje bolj stresnem in negotovem življenju za oba spola, ugotavljajo analitiki.

Več v NeDelu