Tiskane izdaje
New York – Ob tej častitljivi obletnici maščevalnega pohoda na snovalce napadov na ZDA 11. septembra 2001, ki se je prelevil v najdaljšo vojno v ameriški zgodovini, v Washingtonu ne pripravljajo nobenih posebnih slovesnosti. Prav tako se zdi, da še zdaj zares ne vedo, kaj tam zares početi.
»Na deseto obletnico začetka najdaljše vojne v zgodovini Amerike je napočil čas, ko si mora kongres postaviti nekaj resnih vprašanj o naši vojaški vpletenosti v Afganistanu,« je včeraj v eksluzivnem komentarju za dnevnik Sacramento Bee zapisal demokratski kongresnik iz Kalifornije John Garamendi, ki sedi v odboru za obrambo zveznega predstavniškega doma. In katera so ta vprašanja? »Proti komu se bojujemo v Afganistanu?«, »Kam gre naš denar?« in »Kdaj bo ta vojna končana?« se sprašuje Garamendi po desetih letih vojskovanja, ki je ameriške davkoplačevalce stalo vsaj 460 milijard dolarjev, v njem pa je poleg desettisočev Afganistancev in skoraj tisoč vojakov drugih članic Nata umrlo tudi več kot 1800 ameriških vojakov.
Začelo se je z blagoslovom večine Američanov
Čeprav je tedanja talibska vlada v Afganistanu sporočila, da je pripravljena izročiti organizatorje napadov na ZDA, če jim v Washingtonu predložijo dokaze o njihovi krivdi, so se v administraciji prejšnjega predsednika Georgea Busha odločili, da 7. oktobra 2001 napadejo to srednjeazijsko državo. Vojna, ki je varnostni svet OZN ni odobril, pač pa jo je takrat podpirala večina Američanov, bi morala biti po pričakovanju Washingtona kratka. Razvlekla se je v najdaljšo ameriško vojno, proti njej je zdaj 60 odstotkov Američanov, skoraj 70 odstotkov pa jih meni, da traja dlje, kakor so pričakovali.
Busheva administracija se je zapletla še v eno vojno (leta 2003 proti Iraku), ki ni imela nikakršne povezave z napadi na ZDA, na obe bojišči pa so v zadnjem desetletju poslali več kot dva milijona ameriških vojakov, kakor so izračunali v organizaciji Veterani za zdravo pamet. Ne le da ima skoraj petina od njih težave z duševnim zdravjem, pred dnevi so v raziskovalnem središču Pew objavili raziskavo, po kateri kar tretjina nekdanjih borcev meni, da se ni splačalo vojskovati ne v Afganistanu ne v Iraku.
Ko je oblast v Beli hiši na začetku leta 2009 prevzel demokrat Barack Obama, je še vedno govoril, da je bila vojna proti Iraku nesmiselna, in uresničeval načrte o postopnem umiku ameriških vojakov iz te države, ki jih je sprejel že njegov predhodnik Bush. Pač pa je Nobelov nagrajenec za mir zaostril vojno v Afganistanu, ki je bila po njegovem mnenju upravičena. Podprl je tiste sile v Pentagonu, ki so kritizirale Busha, češ da je »zamočil« v Afganistanu zato, ker se je po nepotrebnem šel še eno vojno in oslabil sile pod Hindukušem. Decembra 2009 je Obama izdal ukaz o napotitvi dodatnih vojakov v Afganistan, tako da se je njihovo število lani povečalo na 102.000.
Po podatkih kongresnih služb so se stroški za afganistansko vojno od leta 2009 do leta 2010 povečali za 50 odstotkov, s 4,4 milijarde na 6,7 milijarde dolarjev na mesec. Drugače rečeno, lani je samo vojskovanje v Afganistanu, v katerega niso všteti »posredni« stroški zdravljenja, rehabilitacije in socialnega zavarovanja veteranov, stalo ameriške davkoplačevalce 93,8 milijarde dolarjev oziroma le nekaj manj kot prvih pet let vojne skupaj. V letošnjem proračunu je ta znesek še višji: 118,6 milijarde dolarjev. »To je vojna, ki ima že dolgo časa več opraviti z denarjem za Pentagon in njegove pogodbenike, kakor s kakršno koli resno grožnjo ameriškemu ljudstvu,« je pred dnevi izjavil republikanski kongresnik iz Tennesseeja John Duncan.
V skladu z Obamovimi napovedmi se je letos poleti začel postopen umik okrepitev, po sporazumu z vlado v Kabulu pa bi morali vsi tuji vojaki oditi iz države do leta 2014. Poveljnik ameriške vojske general David Rodriguez je v zadnji številki revije Foreign Affairs napisal hvalnico uspehov, ki da jih je prinesla okrepitev sil v Afganistanu. Po njegovih besedah je sodelovanje afganistanskih in koalicijskih sil privedlo do napredka, zato se lahko ameriški vojaki brezskrbno začnejo vračati domov, »ker vedo, da se umikajo s pozicije moči«. O uspehu so prepričani tudi v Beli hiši, njihovo nedavno objavljeno četrtletno poročilo o Afganistanu in Pakistanu pa je spremljala Obamova pisna izjava, v kateri našteva ameriške uspehe v boju proti Al Kaidi, zaustavitvi napredovanja talibov in urjenju afganistanskih varnostnih sil.
Odmevi Vietnama
Vse vladne službe pa niso tako optimistične. Poleti je časnik Washington Post objavil povzetke tajne analize obveščevalne službe Cia, ki je ugotovila, da okrepitve niso prinesle nobenih resnih uspehov koalicijskim silam. Po mnenju kolumnista Davida Ignatiusa, ki se je dokopal do poročila, pesimistična ocena Cie ni odraz notranjepolitičnih bojev v ameriški administraciji, ampak zgolj priča o tem, da so ameriški vohuni že dlje časa zelo skeptični glede »napredka« v Afganistanu. »Tako kot pri številnih drugih aspektih vojne v Afganistanu, je tudi tu zaslediti odmeve Vietnama – tudi takrat so analitiki Cie zgodaj in resno opozarjali, da ameriška strategija ne bo uspela, a so prevladali generali, ki so vztrajali, da bodo ZDA zmagale, če bodo le imele dovolj vojaške sile,« je na začetku julija zapisal Ignatius.
