Tiskane izdaje
Azaz – Turške oblasti so pred dnevi za sirske begunce, ki so do zdaj pred režimskim nasiljem brez težav bežali k sosedom, zaprle mejo in med travmatizirane begunce, ki na sirski strani v obupnih razmerah čakajo na »odrešitev«, sprožile paniko.
Kvota je presežena, zatrjujejo turški uradniki, ceno birokratske (politične) odločitve pa na žgočem soncu v improviziranih taboriščih ob meji plačujejo tisoči otrok, žensk in starcev.
»Nisem hotel v vojno, želel pa sem zaščititi svojo družino, ženo in dve hčerki. Tu se zelo slabo počutimo. Neznosno vroče je. V kampu je ogromno ljudi in nobene zasebnosti. Higienske razmere so nevzdržne. Prihajamo iz vasi pri Mari. Za beg smo se odločili, ker je hišo poleg naše pred osmimi dnevi zadela raketa in ubila sedem ljudi. Ves čas so nas obstreljevali. Dolge mesece. Žena in otroci so vsak dan jokali. Tega nisem več zdržal. Pobrali smo najbolj vredne in nujne stvari, sedli v avto in se odpeljali proti meji,« je na sirski strani mejnega prehoda s Turčijo, kjer v različnih improviziranih begunskih taboriščih na vstop v sosednjo državo čaka skoraj deset tisoč ljudi, dejal 32-letni srednješolski učitelj Omar al Hadž.
Ker je v »vojaških letih«, ga številni begunci, predvsem pa pripadniki Svobodne sirske vojske, ki z visoko dvignjenimi kalašnikovkami paradirajo po cesti, ki pelje proti Alepu, gledajo postrani.
»Zoprn občutek, a jih razumem. Jaz sem človek misli in miru, ne pa puške in vojne. Upornikom sem ves čas pomagal. Enako velja za vso mojo družino. Od začetka sem se udeleževal protestov proti režimu. To je bilo morda celo bolj nevarno od bojevanja. Veliko mojih prijateljev je izginilo. Svobodno vojsko sem zaprosil, če me lahko kot prevajalca ponudijo novinarjem, a so me nagnali,« je v senci porušene bencinske črpalke, pred katero ležijo ostanki vladnega tanka, dejal utrujeni Omar, ki noče oditi v Turčijo, saj si, kot pravi, nikoli ne bo dovolil, da ga bodo »hranili in umivali tujci, saj je to največje ponižanje«. A tudi v obmejnem taborišču, kjer se gnete stotine nesrečnežev, ki svoje male in velike potrebe izvajajo kar na bližnjem, z bodečo žico obdanem polju, v nobenem primeru ne bo dolgo ostal.
»Če nas bodo režimski bombniki še naprej pobijali, bom verjetno tako kot večina mojih prijateljev, sorodnikov in znancev primoran prijeti za orožje, družino pa bom pustil tukaj,« je zaključil pogovor in se umaknil srepim pogledom uporniških borcev, ki so še bolj pekoče od visokega dopoldanskega sonca rezali v njegov sivi obraz.
Zaprta meja – politična odločitev
Turške oblasti so se očitno odločile, da je »sirsko begunsko vprašanje« zanje končano. Ko so zgodaj spomladi ob meji s Sirijo postavili več velikih begunskih taborišč in so se ta začela počasi polniti, so turški politiki in tudi humanitarni delavci že vnaprej opozarjali, da Turčija ne bo sprejela več kot 100.000 beguncev. Zdaj, ko je to število že skoraj doseženo, se meja vse bolj zapira. Beguncem, ki v obupnih pogojih na sirski strani meji hkrati čakajo na božjo in turško milost, je težko razumeti in razložiti, zakaj so bili nekateri izmed njih bolj enakovredni od drugih. Na turški strani meje so v begunskem taborišču razmere namreč neprimerno boljše.
»Otroci se dušijo v vročini. Tu sem dva tedna in do zdaj nisem videla enega samega humanitarnega delavca. Kaj šele, da bi bil tujec. Recimo iz Rdečega križa. Nikogar ni bilo! Vojaki so nam rekli, naj počakamo, da nas Turki spustijo čez mejo, a zdaj to očitno ne bo več mogoče. Zato smo predvčerajšnjim protestirali in v veliki skupini odšli proti meji. Naši predstavniki so se pogovarjali z njihovimi mejnimi policisti, ki so jim dejali, da oni niso prav nič kriva. Odločitev o zaprtju meje je politična. Tega ne razumem,« je ob žičnati ograji, na katero je obešala v veliki plastični posodi oprano perilo, povedala gospa Um Hasan, 42, iz Alepa, kjer potekajo srditi boji, njena četrt pa je uničena. Iz Alepa je do zdaj zbežalo skoraj 200.000 ljudi. »Povejte, zakaj nam nihče ne pomaga? In zakaj so nam obljubljali, da bomo lahko šli čez mejo? Za seboj smo pustili veliko svojega premoženja,« je nadaljevala trikratna mati, ki za razliko od večine žensk v improviziranem taborišču ni skrivala ne svojega obraza, ne pogleda.
Morali so oditi
Begunci iz osrednje Sirije, Alepa in podeželja so se naselili tudi v nevarnem Azazu, ki ga skoraj vsakodnevno obstreljujejo vladne topniške enote, vsake toliko pa se nad izmučeno mesto, kjer so po glavah pred skoraj tisočimi leti dobili tudi križarji, spustijo tudi morilski bombniki. To so tisti begunci, ki so bili prerevni, da bi si lahko privoščili pot v Turčijo. V opusteli osnovi šoli v središču mesta sem naletel na osem družin, ki so si v učilnicah uredile začasna domovanja. Gospa Fadila in njenih trinajst otrok, ki so poležavali v senci, je v Azaz prišla iz bližnje vasice Maneg, kjer se nahaja letalsko oporišče vladnih sil in od koder proti Azazu in sosednjim krajem vsak dan letijo topovski izstrelki. »Morali smo oditi. Drugače bi nas pobili. Tu smo prepuščeni sami sebi. Vsak dan odhajamo v lokalni center za pomoč, a smo v zadnjih štirinajstih dnevih le enkrat dobili zastonj kruh. Ničesar nimamo. Lačni smo. Otroci so bolni,« je potožila gospa Fadila.
