Zapuščina vzhodnonemškega Stasija

Berlin – Umetnika so sredi osemdesetih let zaprli in obsodili, ker je načrtoval pobeg iz Vzhodne Nemčije, čez Češkoslovaško v Avstrijo. Veliko območje, kjer so v prvih letih po vojni »razredne sovražnike« mučili že Sovjeti, na zemljevidih mesta ni bilo označeno. Santos med bivanjem v ječi sploh ni vedel, kje je zaprt. Stikov z drugimi zaporniki ni imel. Ko je prestal kazen, ga je režim za 40.000 mark »prodal« Zahodni Nemčiji.

Nekdanji zapor je danes muzej in Santos vodi obiskovalce po njem: med samicami v kleti, tako imenovani podmornici; sovjetskimi mučilnimi napravami; kombijem, s katerim so politične zapornike tajno pripeljali do ječe. Sive stavbe, bodeča žica in stražarski stolpi kompleksa so še danes strašljivi. Čeprav se skoraj vsak dan ukvarja z zgodovino Stasija, si Santos svojega dosjeja v arhivu tajne službe noče ogledati. »Sem ena od redkih žrtev, ki tega ni naredila. Sploh nočem vedeti, kateri od prijateljev me je ovajal. Moj dosje naj ostane zaprt, dokler bom živel.«

Urad, ki skrbi za akte in arhiv nekdanje vzhodnonemške tajne službe, je orjaška institucija s 1600 zaposlenimi in 111 kilometri gradiva. V njem si lahko ljudje ogledajo svoje dosjeje, raziskovalci delajo analize (tabu so le osebni podatki žrtev), urad preverja preteklost javnih uslužbencev. Doslej si je svoje dosjeje ogledalo že 1,8 milijona ljudi, razkrita so bila imena množice pripadnikov Stasija. Služba, ki je veljala za meč in ščit partije, je na koncu imela 89.000 zaposlenih in 173.000 neuradnih sodelavcev, ki so ovajali tudi svoje prijatelje, sodelavce, družinske člane.

»Takšno odprtje arhivov je edinstveno, saj je na ogled celoten sistem delovanja tajne službe v diktaturi. Mislim, da bi morali v vseh vzhodnoevropskih državah imeti takšne ustanove,« je v pogovoru s skupino tujih novinarjev povedal Roland Jahn, ki bo danes prevzel vodenje urada. Kot kritika režima so ga leta 1982 zaprli in leto pozneje prisilno izselili iz Vzhodne Nemčije. V Zahodnem Berlinu je delal kot novinar, po padcu zidu se je veliko ukvarjal z obdelovanjem režima, v zadnjih letih je dela na vodstvenih položaj v okviru televizijske mreže ARD. Njegova logika je: boljše poznavanje delovanja diktature in totalitarnih struktur nam omogoča boljše oblikovanje demokracije. »To je za Nemčijo ključnega pomena.«

Za znamenitim Joachimom Gauckom, lani je bil opozicijski kandidat za predsednika Nemčije, in Marianne Birthler je Jahn tretji voditelj urada. Vsi trije so prepričani, da bodo na nemških tleh še dolgo, vsaj še eno desetletje potrebovali takšno ustanovo. V Nemčiji sicer skorajda ne mine mesec, ko ne bi bilo razkrito delovanje katerega od funkcionarjev ali drugega vplivneža v Stasiju. Med večjimi aferami zadnjih let je bilo odkritje, da je pol ducata poslancev socialistične Levice v brandenburškem parlamentu delalo za tajno službo. Nazadnje je tako odkritje stalo položaja vodjo gospodarske zbornice v Cottbusu. Da se ljudje še vedno zanimajo za njihove dosjeje (lani si jih je ogledalo več kot 80.000 ljudi), Jahn pripisuje čedalje večji sproščenosti. »V prvi fazi so se bali, da je bil ovaduh kdo iz njihove bližine. Zato so vse skupaj raje potlačili. Danes se mnogi odločijo za vpogled v dosje, ker jih njihovi otroci ali vnuki sprašujejo, kaj so doživljali pred padcem berlinskega zidu.« Med njegovimi nalogami bo tudi predstavljanje Stasija novim generacijam, »ki ne berejo debelih knjig«.

Čeprav v uradu še vedno dela okoli petdeset nekdanjih pripadnikov Stasija, po padcu zaposlenih kot strokovnjaki za arhiv, Jahn za enega največjih dosežkov ustanove šteje preverjanje javnih uslužbencem: »To je bil velik korak za politično higieno, kot menjava elit. Ne sme se zgoditi, da bi, denimo, katera od žrtev morala na upravni enoti urejati stvari pri nekdanjih storilcih.« Tudi več kot dve desetletji po vzhodnonemške mirni revoluciji da preverjanje koristi. »Ti, ki so dvajset let lagali, ne smejo biti v prednosti pred tistimi, ki so vse takoj priznali in se morajo spoprijemati z omejitvami v poklicnem življenju,« je prepričan Jahn.