»Zaradi nafte smo država, ki jo vsi vprašajo za mnenje«

Baku - Naftno in plinsko bogastvo Kaspijskega morja je Azerbajdžan postavilo v središče geostrateških zemljevidov. Medtem ko se je iraška nafta mešala s krvjo in je iranske zaloge zasenčilo vprašanje morebitnega razvijanja jedrskega orožja, so svetovne naftne korporacije nedaleč stran kovale vrhunske posle. Azerbajdžanske zakotnosti, ki so jo v mednarodni javnosti prekinjale samo vojne zgodbe iz Gorskega Karabaha ali podatki o vladnem kratenju človekovih pravic in domnevnih volilnih prevarah, je bilo v nekaj letih konec, saj je postal eno od osjih gnezd svetovne energetske in geostrateške politike. Naftno bogastvo je nevarno. Zelo pozorni bomo morali biti. Napake bi bile lahko usodne. Zgodovina je polna primerov, ko je nafta uničila državo in ljudi, je za Delo v Bakuju povedal namestnik azerbajdžanskega zunanjega ministra Araz Azimov. Pred sedežem vlade so brneli gradbeni stroji, ki kljub globalni finančni krizi še naprej zidajo bleščečo kaspijsko prestolnico, nekakšen Dubaj po sovjetsko.

Nafta povzroča vojne in oblikuje svet. Kako je Azerbajdžan pripravljen na morebitne negativne posledice bogastva ogljikovodikov?

Pozorni smo. Nafta in zemeljski plin sta bila v zadnjih petnajstih letih glavni razlog za nemir na Kavkazu. Vpliv nafte in zemeljskega plina je bil geopolitičen, ekonomski, okoljski, družben in varnosten. Morda najboljši primer, kako se je zaradi nafte spremenila naša vloga v svetu, je to, da se je ameriški zunanji minister James Baker leta 1992 ustavil pri nas na obisku samo za eno uro in nam zrecitiral klasičnih pet navodil razvoja, od demokracije do tržnega gospodarstva. Zdaj vsi prihajajo sem, v prvi polovici devetdesetih let, ko smo bili v vojni z Armenijo, pa so prišli le redki. V Azerbajdžanu se krešejo interesi. Za bogastvo in prestiž se spopadajo najbogatejše in najvplivnejše države. To je za nas velik izziv. Zgodovinsko priložnost moramo pametno izkoristiti, zato se trudimo biti v dobrih odnosih z vsemi - razen z Armenijo.

Azerbajdžan je ena redkih držav, ki je v dobrih odnosih tako z Združenimi državami kot z Rusijo in Evropsko unijo, čedalje bolj se povezujete tudi s Kitajsko. Kako krmarite med velesilami in pritiski?

Na začetku devetdesetih je širšo kavkaško in kaspijsko regijo v celoti obvladovala Rusija, ki je veliko prispevala k njeni nemirnosti. Ko je bilo leta 1994 na bojišču v Gorskem Karabahu na pobudo pokojnega predsednika Hajdarja Alijeva razglašeno premirje, so v Azerbajdžan nemudoma začeli prihajati bogati tuji vlagatelji. Z mednarodnim naftnim konzorcijem, v katerega so bila vključena največja svetovna naftna podjetja, smo sklenili posel stoletja. Začela sta se vlaganje in gradnja potrebne energetske infrastrukture, od naftnih ploščadi do naftovodov. V naftne posle je bilo vloženih trideset milijard dolarjev. Naša pomembnost v mednarodni poslovni in politični areni je v hipu zrasla, vse skupaj je dobilo politične razsežnosti, tudi Rusija nas zdaj razume kot resnega partnerja, ki ga ne gleda zviška in mu ne narekuje, kaj naj počne. Zaradi nafte smo postali država, ki jo vse pomembne sile vprašajo za mnenje. Takšna vloga nam ponuja možnost, da postanemo gospodarski in politični most med vzhodom in zahodom ter severom in jugom. Azerbajdžan bo z denarjem od nafte in plina zgradil največjo kaspijsko logistično in tranzitno bazo, ki bo povezala Azijo z Evropo. Postajamo središče globalnega energetskega trga, smo pomembni, a nismo sila. Kot je dejal moj angleški naftni prijatelj, ki je parafraziral Beatle: Moja sreča je topel naftovod.

Trenutno je najaktualnejše vprašanje plinovod Nabucco, prvotno evropski projekt (za zdaj zgolj na papirju), ki bi iz Azerbajdžana v EU pripeljal veliko zemeljskega plina in končal evropsko odvisnost od nepredvidljive Rusije in njenega plinskega monopola, zaradi katerega je prejšnjo zimo v vzhodni Evropi marsikoga pošteno zeblo. Kakšno je stališče Azerbajdžana do projekta, ki v EU povzroča žolčne razprave?

Za Nabucco smo močno zainteresirani. Z njim bi lahko Evropska unija zelo veliko pridobila, mi pa tudi. Projekt spravlja ob živce Rusijo, saj posega v njen monopol, toda tudi Moskva se čedalje bolj zaveda nove energetske realnosti. Moskva ni ovira, ovira je evropska neenotnost. Nekatere države, denimo Nemčija in Italija, so (ne samo) energetsko tesno povezane z Rusijo in jih Nabucco ne zanima preveč. Upam, da se bo Evropa kmalu odločila. Govori z več glasovi, zato se včasih zdi, da smo mi za ta projekt bolj zainteresirani kot EU. Toda mi od njega nismo odvisni, saj naša nafta in zemeljski plin trenutno potujeta v svet po sedmih naftovodih in plinovodih. Za Azerbajdžan je bila odločilna gradnja naftovoda BTC (Baku-Tbilisi-Čejhan).

Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela