Tiskane izdaje
»Pogodbe so kot dekleta in vrtnice. Ne obdržijo se dolgo,« je kanclerka Merklova citirala besede nekega francoskega politika in nadaljevala, »vrtnice so od podpisa rimskih pogodb leta 1957 znatno zrasle in danes lahko že nekoliko starejše dekle podpisuje berlinsko deklaracijo.« Pred tem je omenila beseda britanskega diplomata, ki je pogodbo o ustanovitvi EGS obsodil na smrt. Zmotila sta se oba. Oblikovanje skupnosti držav je bilo vizionarsko in pomeni prelom v zgodovini stare celine.
Povezavi, ki je nastala v času hladne vojne, ko ruševine vojne še niso bile povsem odstranjene, je v petdesetih letih uspelo zagotoviti predvsem mir in blaginjo. Po padcu berlinskega zidu se je končala boleča in nenaravna delitev stare celine. A čeprav je bilo zadnje desetletje za EU zagotovo izredno uspešno (dosežki od oblikovanja enotnega trga do zgodovinske širitve na vzhod), se je povezava v zadnjih letih znašla v eni najglobljih kriz v zgodovini.
Širitve in poglabljanje povezave so v preteklosti dajali dinamiko povezavi. Danes je kočljivo oboje; nekateri se bojijo prevelike moči Unije, za druge je boleča širitev. To, začinjeno z rastočim nezaupanjem Evropejcev v povezavo, je pripeljalo v zavrnitev ustavne pogodbe na dveh referendumih. Evropski voditelji so v Berlinu sicer slavili uspešno povezavo, a na drugi strani niti s sprejeto deklaracijo niso ponudili pravega odgovora, kam naj EU v prihodnje sploh zapluje. Za kanclerko Merklovo, pravzaprav edino vodilno evropsko političarko na vrhu moči, bo pospravljanje in nato preurejanje evropske hiše ključna naloga.
Berlin je vsekakor prinesel simbolen, psihološki preboj. Kljub poplavi vznesenih besed od deklaracije ne moremo pričakovati veliko. Toda, po dogodku, na katerem je bila očitna zaveza voditeljev h koraku naprej v skladu z logiko »zastoj je nazadovanje«, se bo nemško predsedstvo laže lotilo reševanja skorajda nerešljivega. Kaj bo na koncu ostalo od ambiciozne ustave, je negotovo. Najbrž ne veliko. Politične škarje bodo pri rezanju besedila neizprosne. Italijanski premier Romano Prodi je v Berlinu svetoval Evropejcem, da pri končevanju največjega in najbolj vizionarskega projekta spet odkrijejo kanček ustvarjalne norosti. Bi bila dovolj že zdrava pamet?
