Tiskane izdaje
Vtisi novinarjev, ki so ostali zadnji v veliki financarski kasarni, so bili mešani. Samo italijanske kolege so že tako navadili na enoglasno petje, da so bili navdušeni, ko jim je njihov premier razložil, kako veliki so bili uspehi Aquile. Niso se čudili, kakor so se tuji kolegi, ko so izvedeli, da je vse, tudi rusko-ameriški sporazum o orožju, vnaprej pripravil Berlusconi, ki je lani tudi ustavil ruske tanke tik pred Tbilisijem. Med drugim.
Kakšnih štirideset državnikov je na zasedanju, ki je bilo formalno samo srečanje osmih najbogatejših, revežem v Afriki namenilo dvajset milijard dolarjev. Kar velik dosežek, pravzaprav skoraj edini, ki bo ostal zapisan v spomin na Aquilo, na zadnje srečanje skupine G8.
Na koncu nobeden izmed osmih članov najbolj ekskluzivnega elitnega kluba ni tajil, da se je njihov čas iztekel. Pa ne zato, ker se ne bi imeli lepo in prijetno, kadar se srečajo. Zato pač, ker nimajo več idej, tudi moči ne, da bi sami odločali o stvareh, ki zadevajo ves svet. Tudi moralnih razlogov nimajo več za zapiranje v ozki krog. Svet je zavozil, ko je igral po njihovih notah.
Vse drugo, kar so v Aquili zapisali med dogovore, je samo približno podobno veljavnim sklepom. V prihodnje bo elitni klub širši, verjetno bo štel štirinajst kronanih glav. Zraven bo tudi formalno že Kitajec, ki je tokrat fizično manjkal, odhitel je uvajat red s trdo roko na domača tla. V Aquili je bil v resnici bolj navzoč kot marsikateri tistih, ki so sedeli pri kosilih in večerjah.
Osem veličastnih je po včerajšnjem zadnjem kosilu odkorakalo vsak na svojo stran. Barack Obama, nesporna zvezda Aquile, je šel, pomenljivo, najprej k papežu, potem v Afriko.
