Tiskane izdaje
Po besedah ameriškega predsednika »s tem poglabljanjem našega zavezništva pošiljamo jasno sporočilo, da je naša zavezanost tej regiji trajna in neomajna«. Takšno preusmeritev ZDA, ki se počasi umika iz vojaških dogodivščin v Iraku in Afganistanu, je pred kratkim v odmevnem članku v reviji Foreign Policy napovedala že zunanja ministrica Hillary Clinton, ki je zapisala, da bo »povečano vlaganje − diplomatsko, gospodarsko, strateško in drugo« v azijsko-pacifiško regijo »ena najpomembnejših nalog ameriškega vodenja državnih poslov v naslednjem desetletju«. A prva dama ameriške diplomacije je ta preobrat napovedala že s svojo prvo potjo v tujino; vse od leta 1961, ko je to storil »državni sekretar« JF Kennedyja Dean Rusk, si do Clintonove ni noben ameriški zunanji minister več izbral Azije za krstno potovanje.
A doslej se je zdelo, da ta »pohod na vzhod« ni prioriteta prvega moža ameriške države, ki je zaradi drugih obveznosti že dvakrat odpovedal obisk Avstralije. »Že to, da se bo tam pojavil, je samo po sebi izjemno pomembno,« je pred kratkim povedal avstralski veleposlanik v Washingtonu Kim Beazley. Po njegovih besedah so se odnosi med državama »v temelju spremenili«. »Ne toliko zaradi tega, ker bi Američani in Avstralci zdaj drug druge drugače gledali, temveč zaradi geopolitike. Geografski položaj Avstralije postaja čedalje bolj pomemben za ZDA,« je dodal Beazley.
Tudi po mnenju profesorja ekonomske politike na avstralski univerzi Curtin Petra Kenyona je Avstralija zelo pomembna za Washington zato, ker je zahodna država v Aziji, ki ima zgodovinsko dobre in tesne zavezniške odnose z ZDA, hkrati pa ima zelo razpredene trgovinske stike s Kitajsko. »Avstralija bi lahko odigrala vlogo posrednika med idejami, ki prihajajo iz ZDA in Kitajske, saj bi lahko po diplomatskih poteh diskretno poročala obema stranema,« je Kenyon izjavil za BBC.
Zunanjepolitični urednik revije Atlantic Max Fisher je pred kratkim navedel pet razlogov, zakaj so se v Washingtonu odločili za »militarizacijo« Avstralije. »Da, seveda gre tudi za omejevanje kitajskega vojaškega dosega,« je bil njegov prvi argument. Drugi razlog je, da se ZDA preusmerjajo z Bližnjega vzhoda v vzhodno Azijo, tretji je po njegovem mnenju ta, da se hoče Obama umakniti iz Afganistana, četrti je ameriška skrb zaradi dolgoletnega nasprotovanja japonskega prebivalstva ameriškemu vojaškemu oporišču v Okinawi, peti pa se po pisanju Fisherja skriva v tem, da si ZDA želijo tudi v tej regiji zagotoviti zanesljivega zaveznika saudijskega tipa. Japonska po njegovem mnenju to ne more biti, ker je preveč močna, Indonezija bi s preveč tesnim sodelovanjem z ZDA zanetila upore med prebivalstvom, Južna Koreja je preveč obsedena s svojo severno sosedo, ostale države v jugovzhodni Aziji pa niso dovolj stabilne. Avstralci, ki mimogrede tudi govorijo angleško, pa nimajo nikakršnih ideoloških predsodkov proti Američanom, hkrati pa zaradi vzpona Kitajske potrebujejo močnega sponzorja. »Avstralija je kot Perzijski zaliv, ne more se sama braniti, odvisna je od ameriške zaščite,« je na svojem tviterju zapisal avstralski novinar Tom Gara.
Obama je v zadnjih dnevih že večkrat zatrdil, da krepitev vojaškega sodelovanja z Avstralijo ni uperjena proti Kitajski. »Občutki, da se bojimo Kitajske, so napačni,« je izjavil v Canberri. V Pekingu njegovim zagotovilom ne verjamejo. Še pred Obamovim obiskom Avstralije se je odzval tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Liu Weimin, ki je podvomil v smiselnost okrepljenega vojaškega sodelovanja med Washingtonom in Canberro in njegove koristi za države v tej regiji. V uvodniku kitajskega časnika Global Times, ki izhaja pod okriljem komunistične partije, niso bili tako blagi: »Če bo Avstralija uporabljala svoja vojaška oporišča, da bi pomagala ZDA pri škodovanju kitajskim interesom, se bo sama znašla v navzkrižnem ognju.
