ZDA in Sirija: pozivi k odločnejšemu ukrepanju Washingtona

New York – Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, ki je te dni na afriški turneji, se bo konec tedna ustavila v Ankari, kjer se bo s turškimi gostitelji pogovarjala o razmerah v sosednji Siriji. Medtem je doma slišati čedalje glasnejše kritike neučinkovitosti in neodločnosti administracije predsednika Baracka Obame.

»Skoraj eno leto je minilo, odkar je Obama pozval Asada k umiku in razglasil, da morajo o prihodnosti Sirije odločati njeni prebivalci. Toda njegova strategija za odstranitev sirskega voditelja, ki je v veliki meri temeljila na diplomatskih prizadevanjih OZN, da bi Asada prisilili k prostovoljnemu umiku, je dokončno pogorela v varnostnem svetu prejšnji mesec, ko so Asada pustili na oblasti in povečali možnost, da bo o usodi Sirije odločeno na bojiščih,« je pred dnevi v komentarju za revijo Foreign Policy zapisal zunanjepolitični poročevalec Washington Posta Colum Lynch.

Po njegovem mnenju je ameriška administracija naredila napako, ker se je lažno nadejala, da bo Rusija spoznala, da so Asadovi dnevi šteti, in bo privolila v mednarodne ukrepe v okviru OZN, ki bi ji zagotovili vpliv v Damasku tudi po odhodu sedanjega voditelja. »Končni rezultat je, da so ZDA prisiljene iskati taktične rešitve zunaj OZN, toda na način, ki mu manjka odločnosti lanskega vojaškega posredovanja proti [libijskemu voditelju Moamerju] Gadafiju,« ugotavlja Lynch.

Pomoč upornikom

Prejšnji teden so mediji razkrili, da so v Washingtonu nekatere »taktične rešitve« že začeli uresničevati. Obama je namreč že pred časom podpisal posebni ukaz, s katerim je ameriški obveščevalni službi CIA dovolil »pomagati« sirskim upornikom. A to pomoč lahko dobijo le »nenasilne« skupine v Siriji, uporabijo pa jo lahko zgolj v »neubijalske« namene, zatrjujejo v administraciji. Nekateri viri pravijo, da Cia sodeluje s svojimi kolegi iz Katarja, Saudske Arabije in Turčije pri dobavljanju orožja upornikom, kolumnist Washington Posta David Ignatius pa je pred kratkim zapisal, da ameriški obveščevalci pomagajo sirskim upornikom tudi pri »poveljevanju in zagotavljanju nadzora«.

»Upornikom pomagamo le toliko, da preživijo in zadržijo osvojeno, ni pa to dovolj, da bi se zares spopadli z režimom,« je pred dnevi neimenovani visoki predstavnik administracije potožil novinarju revije Foreign Policy Joshu Roginu. Vedno dobro obveščeni kronist ameriških diplomatskih peripetij je popisal razprtije v Obamovi administraciji, kjer je čedalje več takšnih, ki se zavzemajo za odločnejšo podporo sirski opoziciji (med njimi je tudi veleposlanik ZDA v Siriji Robert Ford).

Rogin meni, da poskuša Bela hiša omejiti ameriško vpletenost v sirsko krizo pred novembrskimi volitvami, po besedah Roba Malleya, ki vodi bližnjevzhodni oddelek pri Mednarodni krizni skupini, pa se v Washingtonu bojijo, da bi ameriško orožje padlo v napačne roke. Jonathan Steele je v Guardianu zapisal, da so v Siriji to, kar se je začelo kot mirni upor in preraslo v lokalno samoobrambo, ugrabili pripadniki tujih posebnih sil ter »džihadisti Al Kaide« in drugi salafisti. Ti so pod vodstvom Saudske Arabije, Katarja in ZDA ter z britansko, francosko in izraelsko odobritvijo upor spremenili v vojno preko posrednikov proti Iranu. Po Malleyevem mnenju je Washingtonu čisto všeč, če upornike oborožujejo drugi, noče pa prevzeti odgovornosti, če bi se ameriško orožje znašlo v napačnih rokah.

A takšna politika Bele hiše »škoduje tako našim nacionalnim interesom kot naši moralni drži v svetu«, so včeraj v gostujočem komentarju za Washington Post ugotovili trije zvezni senatorji, republikanca John McCain in Lindsey Graham ter neodvisni Joseph Lieberman. »V nasprotju z opozorili kritikov, ki trdijo, da bi povečana ameriška vloga v Siriji okrepila Al Kaido, je prav pomanjkanje ameriške pomoči odgovornim borcem znotraj države privedlo do tega, da pobudo prevzemajo skrajneži,« so zapisali. Po njihovem mnenju bo takšna politika še vrsto let preganjala Američane, tako kot jih je zatiskanje oči pred pokoli v Iraku ali Ruandi. Američanov po padcu Asadovega režima sirsko ljudstvo ne bo sprejelo s takšno hvaležnostjo, kakor jih je libijsko po odstranitvi Gadafija, trdijo senatorji, saj si z odklanjanjem pomoči upornikom med prebivalci Bližnjega vzhoda ustvarjajo podobo nenačelnežev, ki dopuščajo pobijanje nedolžnih arabskih in muslimanskih civilistov.