ZDA so tiho kimale Sadamovim zločinom

Ameriška oblast je po domnevnem kemičnem napadu na obrobju Damaska odgovornost hitro naprtila Asadovemu režimu in zagnala priprave na kaznovalno vojaško ekspedicijo,­ ki bi se menda lahko začela že v nekaj dneh. Obenem nedavno razkriti dokumenti Cie kažejo, da se je Bela hiša pred tremi desetletji povsem drugače odzvala na podobno ravnanje nekega drugega bližnjevzhodnega despota.

Ni skrivnost, da so se Združene države v iraško-iranski vojni v osemdesetih letih postavile trdno na stran takrat še zavezniškega iraškega diktatorja Sadama Huseina, da bi preprečile zmago Teherana, v kateri so videle grožnjo ameriškim interesom na Bližnjem vzhodu. Toda v Washingtonu so vseskozi vztrajali, da niso vedeli za grozljive zločine, ki jih je v boju proti Irancem zagrešil Sadamov režim in med katerimi izstopa zlasti množična uporaba kemičnega orožja, ki je po ocenah ameriških obveščevalcev v osmih letih vojne zahtevala okoli 50.000 življenj, po nekaterih drugih ocenah pa celo dvakrat toliko.

Dokumenti Cie, ki jih je te dni objavila ameriška revija Foreign Policy in jih podkrepila s pogovori z nekaterimi nekdanjimi pripadniki ameriške obveščevalne srenje, dokazujejo prav nasprotno. Ne le da je administracija tedanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana vseskozi vedela, da iraški samodržec proti nasprotnikom, pa tudi proti lastnim državljanom, uporablja bojne strupe, ampak mu je proti koncu brutalnega konflikta, ko se je vojna sreča začela vse odločneje prevešati na stran Teherana, izdatno pomagala z obveščevalnimi podatki o nasprotnikovih položajih in namerah, čeprav je vnaprej vedela, da se jih bodo Sadamove sile lotile s kemičnim orožjem.

Jasna stvar

»Iračani nam res niso povedali, da nameravajo uporabiti živčne strupe. To jim tudi ni bilo treba, saj smo že vedeli,« je novinarju revije zaupal upokojeni polkovnik ameriškega letalstva Rick Francona, ki je ob koncu vojne opravljal funkcijo vojaškega atašeja v Bagdadu. Iz njegovih izjav in razkritih dokumentov je mogoče sklepati, da so bili v Washingtonu seznanjeni že s prvimi iraškimi kemičnimi napadi z gorčičnim plinom leta 1983, vendar so namenoma preprečili uhajanje informacij o tem v javnost, da ne bi potrdili tovrstnih obtožb iranske oblasti. Sadam Husein je iz njihovega molka nedvomno potegnil pomemben nauk o (ne)sprejemljivosti uporabe orožja za množično uničevanje.

Še veliko bolj sporno vlogo so Združene države odigrale proti koncu vojne, ko so se zaradi iranskega napredovanja na bojiščih odločile za intenzivnejšo podporo Bagdadu v obliki obveščevalnih podatkov, ki so Sadamovim silam služili pri izbiri tarč, tudi za uporabo bojnih strupov. Leta 1987 so ameriški obveščevalci Iračanom razkrili, da je nasprotnik odkril vrzel v njihovi obrambi v okolici Basre, zaradi česar sta jim spomladi 1988 grozila uničujoča ofenziva in poraz v vojni, poročilo o tem pa je predsednik Reagan, tako Francona, pospremil z jasnim sporočilom: »Zmaga Irana je nesprejemljiva.«

Po pisanju Foreign Policyja so Američani podatke o položajih iranskih enot in njihovih nakanah posredovali Sadamovemu režimu z jasnim vedenjem, da bo ta proti njim uporabil kemično orožje, kar se je na začetku leta 1988 tudi zgodilo. Najprej je sicer iraška vojska marca zaplinila prebivalce kurdskega mesta Halabdža, naslednji mesec pa so sledili še štirje napadi z živčnim strupom sarinom na iranske sile v okolici Basre. Načrtovana spomladanska ofenziva na drugo največje iraško mesto je bila preprečena, pobuda v vojni je spet prešla v iraške roke, Teheran pa je bil potisnjen za pogajalsko mizo. Ameriški strateški interesi na Bližnjem vzhodu so bili s tem obranjeni, Sadamovo kemično orožje pa pozabljeno, dokler ga niso v Washingtonu nekaj let pozneje znova povlekli na plan ob utemeljevanju vojaškega posredovanja proti njemu.