Že ptica je nevarna, če je lačna, kaj šele človek (FOTO)

Le nekaj deset metrov pred begunskim taboriščem v Veliki Kladuši je pasje zavetišče. Zapuščeni kužki imajo urejene betonske ute s kovinsko streho, v nasprotju z ljudmi v taborišču, ki se lahko pred dežjem zatečejo zgolj v plastične šotore. V glavo mimobežnika zato hitro šine tesnobna ideja, da imajo še potepuški psi lepše življenje kot preganjani ljudje na dvorišču Evropske unije.

V resnici ni nikjer drugje boljšega begunskega taborišča. Ne v Evropi ne po svetu. Za to skrbi ekipa prostovoljcev s šotori, toplo hrano, prvo pomočjo, čevlji, oblekami, berglami, polnilci telefonov … in s tovarištvom. Od jutra do večera, vsak dan. V tej bitki proti razčlovečenju niso sami, temveč so postali ponos Velike Kladuše, z vse več pomočniki med lokalnimi prebivalci. Z radostjo so zraven tudi otroci, ki so največje upanje za boljši jutrišnji svet.


 

Če jim ne moreš pomagati, jih pusti pri miru

Prvi tujci so v Veliko Kladušo prišli z letošnjo pomladjo in med prvimi jim je pomagal Nedžad Nadarević. Pribežnike gosti doma in v svojem lokalu s čevapčiči, z njimi se druži tudi v taborišču. »Ljudje prihajajo iz različnih držav, od Maroka do Pakistana, zato je nemogoče trditi, da so med njimi samo muslimani,« je rekel in se spomnil na mladeniča iz Maroka. »Pri nas doma je bil 45 dni. Imel je ključe stanovanja, pomagal je v lokalu in živel kot domačin,« je povedal. »Z ženo sva gostila tudi tri družine. Vse so na srečo prišle naprej; ena v Nemčijo, druga v Italijo, tretja na Nizozemsko.«

Pomoč ni zgolj enosmerna. S štirimi pomočniki iz Maroka je Nedžad letos veliko hitreje nasekal drva za mrzle zimske dni. »Ker jih nočem izkoriščati, sem jim vseeno nekaj malega plačal. Nenehno jih preskrbujemo še z novim telefoni, potem ko se vračajo iz Hrvaške z razbitimi. Dal sem jim tudi vse majice, zato mi je v določenem trenutku ostala samo tista, ki sem jo imel na sebi,« je pristavil.

Nemalo stran je svojo izkušnjo predstavil Ismet Gračanin, nekdanji vojak in cenjeni domačin. Beguncem vozi hrano v taborišče, jim pomaga pri logistiki, kdaj tretjič se z njimi samo pogovarja. Kar lahko, stori.

»Ljudem moramo pomagati, ne glede na to, ali so Hrvati, Arabci ali Slovenci. Če jim ne moreš pomagati, potem jih raje pusti pri miru,« je rekel Gračanin. »Ne zanima me niti, ali so kaj zagrešili v svoji državi in kakšna je njihova zgodovina. Ljudem je treba pomagati, to je naša človeška dolžnost. Vera in nacija sta povsem nepomembni.«

Vojna izkušnja povečuje empatijo

Oba dobro vesta, kakšno trpljenje prinaša vojna. Gračanin je bil komandant s 3500 vojaki, še prej je kot vojni ujetnik preživel maratonska mučenja in psihopatska izživljanja. Vojno travmo je vsaj deloma predelal s knjigo U inat nepravdi, zdaj je energetski terapevt.

Nadarevića je vojna zaznamovala z vidnimi posledicami. »Ko sem bil otrok, so me zadeli v prsni koš in desno roko. Po dveh dneh so morali roko amputirati, nato sem v bolnišnici v Bihaču ležal še leto dni,« je vlekel nit spomina na tragedijo, ki mu je dolga leta kradla miren spanec.

Da med operacijo ni premikal roke, je bil potreben poseben pristop. Brazgotine na ramenu in prsnem košu razkrivajo, da so roko zvezali z žico. Zaradi pomanjkanja zdravniške opreme so amputacijo opravili brez anestezije. Nedžad je imel vsega enajst let.
»Česa takšnega ne bi privoščil niti največjemu sovražniku,« je rekel zazrt v daljavo, kot da v njej spet gleda boleče prizore.

Tako je samo v Ljuti Krajini

Vojna izkušnja je ena plat gostoljubja Velike Kladuše, druga je nenehno življenje ob meji. »Pri nas so vrata vzhoda in vrata zahoda, zato tukajšnji ljudje dobro vedo, da migracije obstajajo vso človeško zgodovino. Mnogi imajo enako izkušnjo kot sedanji begunci. Nekateri so odšli v notranjost Bosne in Hercegovine, drugi proti Hrvaški ali Sloveniji, tretji še dlje do Nemčije, Skandinavije, ZDA ali Avstralije,« je razlagal upokojeni novinar Ešref Hadžić.

In potem obstaja še tretja značilnost Velike Kladuše, ki jo je težko zaobjeti z besedo. Gre za nekaj večjega, višjega, čistejšega. Za nekaj, kar lahko obiskovalec zgolj začuti v pogovoru, stisku rok in objemu.

»Ko tukaj pozvoniš, te domačini najprej vprašajo, ali boš sok ali kaj močnejšega, medtem na štedilniku že vre voda za kavo. In ko ti z vsem postrežejo, jih šele zanima, zakaj si prišel. Tega ni nikjer drugje na svetu, samo v Ljuti Krajini med Cazinom, Bužimom in Veliko Kladušo,« je Hadžić opisoval lokalno gostoljubje.

Zaradi kriminalcev vse vržemo v isti koš

Vendar zgodba v Veliki Kladuši ni samo bela ali črna, temveč ima premnoge temne in barvite odtenke. Z novimi ljudmi so prišli tudi kriminalci, ki kradejo v trgovinah, vlamljajo k domačinom, se drogirajo v parkih. »Če bi kradli kruh in mleko, jim ne bi nihče zameril, toda največkrat kradejo alkohol in cigarete, kar je razkošje za vse nas, ne samo za njih,« je rekel Nadarević, lastnik »čevapčinice«.

»Tisti, ki so povzročali probleme doma, jih tudi tukaj. Kljub temu z dobrim sodelovanjem uspešno rešujemo težave,« je pristavil. »Zaradi problematičnih posameznikov trpijo dobri ljudje, najbolj otroci in ženske. Problem je, ker potem vse vržemo v isti koš, čeprav je precej več tistih, s katerimi ni težav in lepo shajamo.«

Lahko bi jim bilo še lepše

Eno od neprijetnih izkušenj je predstavil Vahidin, natakar iz središča mesta. Z družino je ravno praznoval rojstni dan, ko je zagledal, kako trije ljudje plezajo na njegov balkon.

»Počakal sem, da pridejo gor, in jih vprašal: 'Kam vendar plezate?'

'Lačen sem,' je odgovoril prvi.

'Dobro, ni problema. Damo ti vse, samo ne kradi.'«

In Vahidin jih je nahranil in pospremil ven skozi glavna vrata.

»Veste, mi smo zelo gostoljubni. Če kaj potrebuješ, to dobiš. Pri nas ne boš nikoli lačen ali žejen. Toda ko povzročiš prvi problem, v naših očeh padeš za vsaj sedem stopnic,« je Vahidin upočasnil ton, kot bi želel, da so njegove besede popolnoma razumljene. »Če begunci ne bi delali težav, bi jim bilo pri nas še lepše. A če težave nastanejo, pokličemo policijo. Kaj se potem zgodi, nas niti ne zanima. Zagotovo pa ne bo nihče protestiral, saj se nikogar ne bojimo.«

Politično pričkanje nad človeškim dostojanstvom

Ljudje v Veliki Kladuši nikakor nočejo skriti medsebojnih težav za plemenitimi dejanji prostovoljstva in gostoljubja. O problemih govorijo odkrito, jih poskušajo razumeti in odpraviti.

»Jasno je, da ljudje ne morejo biti v taborišču v nedogled,« je zmajeval z glavo nekdanji poveljnik Gračanin. »Ko so brez hrane in strehe nad glavo, je kriminal normalen pojav. Že ptica je nevarna, če je lačna, kaj šele človek. Nekaj jim prostovoljci lahko pomagamo, vendar ne v vsem. In kaj bo šele pozimi, ko bo pritisnil neizprosen mraz!«

Dnevi, tedni in meseci minevajo, toda prave rešitve ni. Meje ostajajo zaprte, policijsko nasilje na Hrvaškem se nadaljuje, enako velja za slovensko kršenje mednarodnih konvencij z zavračanjem prošenj za azil. Novi ljudje vseeno prihajajo v Veliko Kladušo in nato čez mejo v navidezni evropski raj. Ne ustavijo jih ne žica, ne policijsko nasilje ali sovražni pogledi. Vse to je še vedno boljše od pekla v domači državi.

Bosanski politiki se medtem z evropskimi veljaki pregovarjajo, kje bi lahko imeli zbirni center za preglednejše ravnanje z begunci. Kako nepomembno je človeško življenje, dokazuje pričkanje, kako daleč od meje mora biti takšen zbirni center. Kje je najprimernejši objekt in kje begunce najlepše sprejema lokalno prebivalstvo, ne zanima nikogar.

Za njih nočejo umreti, ampak živeti

Krivcev domačini zato ne iščejo med tujci, veliko bolj jezni so na politike. Med predstavniki oblasti so svetla izjema policisti, saj imajo s prostovoljci vsakodnevne sestanke, ko preučujejo morebitne nevarnosti in ukrepe. Problematičnih ljudi ne zavračajo samo domačini, ampak enako ravnajo prostovoljci in drugi begunci. Tudi stepejo se (med seboj in z domačini), in takšne prostovoljska ekipa takoj izroči policiji. »Mi za njih nočemo umreti, ampak živeti skupaj z njimi,« je rekel Adis Imamović - Pixi, prvi med enakimi v ekipi prostovoljcev SOS Team Ljuta Krajina.



»Če politika kmalu ne bo našla rešitve, bo še huje,« je pristavil upokojeni novinar Hadžić. »Samo vrtimo se v krogu in iščemo krivca, toda na koncu vedno pridemo do globalizacije. Evropska unija zavrača ljudi, a nihče ni imel težav s prebežniki, dokler niso uničili Iraka, Afganistana, Libije, Sirije …«

Vendar Hadžić pogreša še nekaj – integracijo tistih, ki bi vseeno ostali v Veliki Kladuši. »Če so med njimi kriminalci, so tudi izobraženi, pošteni in delavni ljudje; tako kot med vsemi nami, če bi nas na stotisoče bežalo na drug konec sveta,« je razmišljal. »Marsikdo bi lahko ostal pri nas, se zaposlil ali nadaljeval izobraževanje. Pomagal bi sebi – in nam.«