»Že zjutraj je prepeval v kopalnici!«

Celovec - Izbranci so si v nekdanjem nacističnem bunkerju in sedanjem muzeju v petek že lahko ogledali razstavo o življenju in delu svojega karizmatičnega deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki se je skoraj natanko pred letom dni pod vplivom alkohola ubil v prometni nesreči. Nemški časnik Bild pa na isti dan razkriva še zadnjo skrivnost glavarjevega zadnjega dne - njegovega dolgoletnega ljubimca, s katerim sta bila v zadnji noči dvakrat skupaj.

Natakar Rene N. (31) si še danes ne more odpustiti, da v usodni noči ni hotel še tretjič v celovško hišo svojega 58-letnega ljubimca in da se je ta zato pijan odpeljal proti družinskemu posestvu visoko v Karavankah ob slovenski meji in v smrt. Zdaj tudi noče več molčati, potem ko je leto dni o svoji globoki žalosti lahko pripovedoval le svojim staršem. »Jörg in jaz sva se ljubila, najina zveza je trajala osem let,« je zdaj povedal za Bild.

Zdaj je tudi jasno, kje je deželni glavar preživel tri ure svojega zadnjega dne, ki jih doslej ni bilo mogoče natančno rekonstruirati. »V noči nesreče sva dvakrat imela spolni odnos, najprej je bil Jörg pri meni med šestnajsto uro in 18.30. Poslovil se je s poljubom in obljubo, da se kmalu vidiva, potem se je odpeljal na javno prireditev v Le Cabaret v Vrbi. Jörg pravzaprav ni hotel iti tja, hotel je ostati pri meni in kmalu po 23. uri je spet prišel, spet sva imela spolni odnos.

Deset minut čez dvanajsto pa je od mene odšel v klub Stadtkrämer, kjer ga je že čakal njegov ljubosumni predstavnik za tisk, ta o naju ni vedel nič. »Ob 0.45 me je Jörg poklical iz Stadtkrämerja in me vprašal, ali hočem prespati pri njem.« Rene N. je odklonil, saj je imel naslednji dan predstavitvene pogovore. »Če bi prespal pri Jörgu, se ta ne bi odpeljal v Rute in bi še živel,« si ne more odpustiti.

Ljubimec tudi poroča, da je bil glavar, ko se je odpeljal od njega, še popolnoma trezen, in si ne more predstavljati, kako si je lahko nabral toliko promilov. »Nikoli ga nisem videl s čim žganim, vedno je pil le belo vino. In v Stadtkrämerju je bil največ tričetrt ure. Bolj ko razmišljam, bolj mi je jasno: to ni bila navadna nesreča. Pogosto sem se prevažal z njegovim službenim avtomobilom, to je bil najvarnejši avto, v katerem sem se kdaj peljal.«

Ko je uro po zadnjem srečanju zazvonil telefon s tragično novico, se je Rene N. zrušil, cele tri mesece ni mogel delati. Spominja se, kako sta se osem let pred tem spoznala na beljaškem praznovanju, kako je bil počaščen, ko ga je eden najpomembnejših politikov države povabil na pijačo.

Več v sobotni tiskani izdaji Delo