Državni sekretar Kerry je drugi dan ženevskih pogajanj začel z ugotovitvijo, da je možnost za oživitev mirovne konference »očitno odvisna od tega, ali bomo uspešni tukaj«. Pomen preskoka diplomatske iskre »kemičnih pogajanj« na zastalo mirovno konferenco je poudaril tudi Lahdar Brahimi, posebni odposlanec Združenih narodov ter Arabske lige za Sirijo, ki naj bi pripravil sirska mirovna pogajanja, a so mu mednarodna nesoglasja doslej preprečila delo. Ministroma je dejal, da so sedanji pogovori pomembni sami po sebi, a hkrati ključni »za nas, ki skupaj z vama delujemo za pripravo mirovnih pogajanj«. Po Kerryjevih besedah so se dogovorili, da se bodo sestali »okoli 28. septembra«, ob robu zasedanja generalne skupščine Združenih narodov.
Napetost se stopnjuje
Iz drugega največjega mesta Švice je včeraj prihajalo malo znakov, da ruski in ameriški pogajalci ter strokovnjaki za kemično orožje napredujejo v pogovorih. Ti naj bi se podaljšali do konca tedna. Eden glavnih kamnov spotike je ameriška zahteva, da dogovor vsebuje tudi grožnjo z ukrepi, s katerimi bi kaznovali neposlušnost sirskega režima. ZDA prav tako vztrajajo pri jasno določenem in kratkem urniku za izpolnitev določil dogovora. Hkrati so pripravljene na vojaško posredovanje, če ne bo dogovora ali če ta ne bo hitro uresničen.
Konservativni politični analitik Reuel Marc Gerecht, ki deluje v okviru Sklada za obrambo demokracije, sicer trdi, da je režim v Damasku prisiljen v uporabo kemičnega orožja. Dve leti spopadov naj bi precej zdesetkali vojaške vrste alavitov (okoli 13 odstotkov prebivalstva države), ki tvorijo jedro sirske vojske, medtem ko uporniški suniti predstavljajo okoli 60 odstotkov 22-milijonske države.
»Mislim, da se nas to ne tiče«
V ZDA se krepi glas tistih, ki trdijo, da država nima strateških interesov v Siriji in da se ne bi smeli vmešavati v državljansko vojno, kar vključuje tudi vojaško pomoč upornikom. »Gre za (verske) sektaške razlike, podobno kot v Iraku, tudi tukaj manjšina, ki sta jo pred desetletji izbrali (kolonialni sili) Velika Britanija in Francija, nadzira večino. Mislim, da se nas to ne tiče,« je včeraj na CNN poudaril Andrew Sullivan, vplivni urednik spletnega bloga Dish.
Konservativni komentator New York Timesa Thomas Friedman je opozoril, da naj bi se na tisoče muslimanov iz vsega sveta pridružilo džihadistom, ki želijo v Siriji vzpostaviti islamsko državo na temeljih šeriatskega prava. »Koliko mladih Arabcev in muslimanov je odšlo v Sirijo in se pridružilo svobodni sirski armadi ter se borijo za večversko, večstrankarsko, demokratično Sirijo?« je oblikoval eno od ključnih ameriških skrbi. Čeprav ob tem priznava, da so ZDA v hladni vojni »v strahu pred komunizmom in zaradi odvisnosti od nafte podprle vsakogar, ki je bil z nami proti Sovjetom«, ne glede na njihove vrednote.
V manjšini ostajajo opozorila, da krvava morija v Siriji in uporaba orožja za množično uničevanje moralno obvezujeta mednarodno skupnost in ZDA na njenem čelu, da preprečijo poboje. »Predsednik Clinton se petnajst let po genocidu v Ruandi še vedno opravičuje, ker ni posredoval,« trdi Christiane Amanpour, zunanjepolitična urednica CNN. »Ameriška levica bi morala pokazati empatijo, skrb in internacionalizem, ne pa pristajati na izolacionizem desnice,« trdi kolumnist Washington Posta Richard Cohen.
Po njegovih besedah uporaba kemičnega orožja v Siriji spominja na pokol v Srebrenici, ki se je zgodil pred očmi mednarodne javnosti, ker je ta jasno kazala, da ne bo ukrepala. »Neizbežna resnica je, da svet potrebuje policista. Neizbežna resnica je, da so tega zmožne le ZDA. Ukrepati bi morali previdno in preudarno, se zavedati lastnih omejitev. Vedno sem menil, morda naivno, da so te vrednote vtisnjene v dušo ameriškega liberalizma. Očitno sem se motil,« meni Cohen.